Nova finančna injekcija za “medije” in njihovo propagando; Pertinač: Gre za posebno obliko perverzije

Tranzicijski levici naklonjeni mediji se lahko nadejajo nove injekcije davkoplačevalskega denarja. Na mizi bo 9 milijonov evrov, ki bodo namenjeni, vsaj uradno, pomoči pri zaposlovanju novih sodelavcev, ustvarjanju programa in digitalnemu prehodu. Neuradno pa? Kot pojasnjuje politični analitik Aljuš Pertinač, gre za nadaljevanje politike nagrajevanja medijev, ki so prijazni do oblasti. 

Vlada je včeraj sprejela uredbo o podrobnejši določitvi pogojev in meril za dodeljevanje državnih pomoči medijem. Uredba predstavlja podlago za finančno pomoč medijem, tako za programski razpis kot za nove sheme, ki jih vpeljuje nedavno sprejeti sporni zakon o medijih.

Nova uredba je bila potrebna, tako ministrica za kulturo Asta Vrečko (Levica), ker prejšnji zakon ni predvideval pomoči v obliki, kot jo nameravajo podeljevati sedaj, poroča STA. “Torej govorimo tako o pomoči pri novih sodelavcih in zaposlitvah kot tudi pri programskih sredstvih in digitalnem prehodu,” je naštela.

Predvidenih je več medijskih razpisov. Dva razpisa bosta pripravljena po načelu “de minimis”. To pomeni, da bo razpis delil “manjše” zneske in zaradi tega ne bo padel pod drobnogled Evropske komisije zaradi potencialnega izkrivljanja konkurence. Tretji razpis bo namenjen distribuciji in bo očitno večji, zato bo v kratkem romal na Evropsko komisijo “v potrditev”.

Finančna injekcija tik pred volitvami

Deljenje davkoplačevalskega denarja medijem je sporno že samo po sebi. Struktura slovenskega medijskega prostora je taka, da skoraj celoten medijski prostor deluje pod dežnikom in vplivom tranzicijske levice. Med mediji in političnimi strankami obstaja simbioza. Večina medijev, ki se smatra za “osrednje”, ne bi preživela na svobodnem trgu, zato se zanašajo na vladno miloščino, ki pa seveda deli davkoplačevalski denar. Denar, ki jim ga ti isti davkoplačevalci ne želijo podariti, saj bi sicer že sami od sebe kupili produkte njihovega dela.

Predvsem pa se zdi ključen, če si izposodimo tujko, “timing” napovedanih razpisov. Ali oblast podkupuje medije tik pred volitvami? Politični analitik Aljuš Pertinač meni, da izraz “podkupuje” ni ravno točen. Kot pravi, imata vladajoča politika in njej naklonjeni mediji daljši odnos. “Gre za nadaljevanje politike nagrajevanja medijev, ki so prijazni do oblasti,” pove.

“Gre za konstanten odnos medijev, ki so servilni do aktualne oblasti, in oblast se jim oddolži tako, da jih izdatno financira. Gotovo pa je motiv pri oblastnikih, glede na to, da se bližajo volitve, še večji. Mediji oziroma njihovi lastniki, ki so dejanski prejemniki tega denarja in ki imajo največjo korist, pa se teh sredstev ne branijo,” komentira.

Medijev ne uporabljajo za objektivno poročanje

Pertinač nadaljuje, da je lastniška struktura medijev v Sloveniji specifična, saj lastniki medijev teh ne uporabljajo kot sredstvo objektivnega poročanja ali pa zato, ker bi jim mediji prinašali ekonomsko korist.

Pojasnjuje, da jih lastniki razumejo “kot sredstvo pritiska, da lahko vplivajo na politiko in da lahko vplivajo na javno mnenje v korist politike, ki jih financira”.

K temu doda, da si pri lastnikih osrednjih medijev, še posebej tistih, ki dobijo največ denarja preko tovrstnih razpisov, ne gre delati utvar, da gre za ljudi, ki iz ekonomskih razlogov ne bi bili sposobni plačevati zaposlenih oziroma vzdrževati medija.

Politični analitik Aljuš Pertinač.

Tranzicijski levici gre za vzdrževanje medijskega monopola

Če lastniki medijev uporabljajo svoja občila kot orodje pritiska na politiko in propagande, gre pri tranzicijski levici za vzdrževanje sebi naklonjenega medijskega monopola. Zato Pertinača vprašamo, kako pomemben je za tranzicijsko levico medijski monopol, da se lahko ohranijo tudi monopoli levice na drugih področjih?

“Precej, ker pri nas vsaj starejši del populacije precej verjame klasičnim medijem, tudi tiskanim, čeprav njihova naklada ves čas pada in vse finančne injekcije nič ne prispevajo k temu, da bi se to padanje ustavilo, da bi bili ti mediji bolj spremljani oz. razširjeni, kar je spet svojevrsten paradoks. Imajo občutek, vsaj v enem delu upravičen, da glede na to, da v štirih letih vladanja niso kaj veliko pokazali, morajo plačati za to, da je medijska slika bolj rožnata, kot je dejansko stanje v resnici,” zaključi.

Ž. K.