Nesreča prebujenstva

Občutek imamo, da je svet vedno bolj voknjen, woke, prebujen. Finci so fenomen izmerili. In ugotovili, da ni voknjen svet na splošno, ampak ozka a glasna demografska skupina.

Vedno več se govori o družbeni pravičnosti, manjšinah, žrtvah, skratka o temah, ki so pri nas značilne za Osmi marec, Mrežo za varstvo demokracije, Mirovni inštitut, Glas ulice in podobne nevladne organizacije. Dejansko je v medijih tega vedno več, ampak ali je tega vedno več tudi v družbi?

Psihometrija voknjenosti

Finci so se lotili zadevo izmeriti. V Scandinavian Journal of Psychology so objavili rezultate raziskave, v kateri so razvili lestvico za merjenje stališč do voknjenosti oz. kot se ji učeno pravi, do kritične družbene pravičnosti. Študija je zajela skoraj 6.000 Fincev iz vseh družbenih okolij in različnih starostnih skupin. Anketiranci so npr. odgovarjali, če se strinjajo

• “Če belci zaslužijo več kot temnopolti, je to posledica rasizma”;
• “Trans ženske so ženske”;
• “Študijska literatura bi morala vsebovati manj del belcev”;
• “Obstajata dva spola”;
• “Ne smeš izreči nečesa, kar bi prizadelo člana zatirane skupine” …

Avtorji ugotavljajo, da voknjenost ni široko sprejeta ideologija, temveč osebnostna lastnost oz. motnja. Zlasti pogosto jo srečamo med mladimi ženskami s humanistično in družboslovno izobrazbo, medtem ko imajo še posebej moški v naravoslovju, tehniki in med splošno populacijo močan odpor do tega. Tri od petih Fink so imele do woknjenosti pozitiven odnos, in samo eden od sedmih Fincev. In skoraj vsi, ki se niso izjasnili ne kot moški, ne kot ženska.

Zaključek je, da woke stališča niso enakomerno porazdeljena po populaciji, temveč so osredotočena v specifične spolne, starostne in poklicno-izobraževalne skupine. Tudi niso tako pogosta, kot se zdi. Neka študija je ugotovila, da devet od desetih ameriških študentov hlini bolj voknjena stališča, da bi imeli manj problemov s profesorji on kolegi. In spet se spomnimo na ugotovitev NN Taleba, “najbolj nestrpni zmaga”.

Bolj voknjena, bolj nesrečna

Najbolj provokativni izsledek finske študije pa je povezan z duševnim zdravjem oz. duševnim blagostanjem. Izkazalo se je, da visoka naklonjenost voknjenim stališčem močno korelira z večjo tesnobo, večjo depresijo in nižjo samooceno srečnosti. V prvi študiji so študentke z visokimi rezultati na lestvici voknjenosti izražale kar 67,9 % višjo stopnjo anksioznosti, 32,5 % več depresije in 4,5 % manj subjektivne sreče v primerjavi s tistimi, ki teh stališč niso podpirale.

Avtor ne trdi, da woke prepričanja povzročajo duševne stiske, vendar je visoka podpora tem prepričanjem statistično povezana z višjimi stopnjami anksioznosti in depresije ter nižjo srečo. Raziskava je korelacijska in ne vzročna, a avtor utemeljeno postavlja vprašanje, ali diskurz žrtvovanja, zatiranja in občutljivosti krepi psihološko ranljivost.

Voknjenost torej ni le ideološka preferenca, temveč potencialni dejavnik ali indikator zdravstvenega tveganja. Ljudje, ki svet razumejo kot razdeljen med zatiralce in zatirane, ki vidijo sistemsko nepravičnost za vsakim družbenim pojavom, in ki verjamejo, da besede ubijajo, nosijo težko breme, ki ga ta pogled na svet prinaša. Zaslužijo naše sočustvovanje in pomoč.

Rezultati so skladni z drugimi raziskavami. Meni draga Haidt in Lukianoff v The Coddling of the American Mind, opozarjata, da kulturni narativi, ki poudarjajo krivice, ranljivost in identiteto kot osrednjo vrednoto, lahko spodbujajo vse mogoče strahove in psihično preobčutljivost. Twenge (2020) v analizi generacijskih razlik dodaja, da je porast depresije med mladimi ženskami sovpadal z eksplozijo identitetne politike in moralnim paničarjenjem na družbenih omrežjih. Tehnologija je woke virusu omogočila, da se je širil po svojih mehurčkih, ne da bi naletel na “moške” protiargumente oz. je bilo širjenje le teh celo ovirano skozi razne mehanizme za ustavljanje “sovražnega” govora in “lažnih” novic.

Začaran krog

Mladi v takem ozračju pogosto doživljajo svet kot poln nevarnosti in krivic in to kljub objektivni varnosti in blagostanju, ki ga uživajo. Paradoks je, da najbolj zaskrbljena mladina uživaja objektivno najboljše razmere, v katerih je človeški rod kadarkoli živel.

In stvari gredo iz slabega na slabše, ker jih poganja, inženirji bi rekli, pozitivna povratna zanka. Psihološko bolj občutljivi posamezniki (npr. z nizko odpornostjo na stres, z večjo anksioznostjo) pogosteje ponotranjijo ideologijo, ki jim ponuja razlago sveta (in njihovih strahov) skozi prizmo sistematične krivičnosti in neenakosti. Ta ideologija nato potrjuje njihov občutek ranljivosti in spodbuja potrebo po dodatnih varovalnih ukrepih – kot so regulacija govora, varni prostori, trigger warnings – kar vodi v nadaljnjo institucionalizacijo woke diskurza. Ta institucionalizacija nato proizvaja okolje, v katerem se občutljivost ne zmanjšuje, ampak ohranja ali celo krepi, saj vsaka nova mikrotravma utrjuje potrebo po še več “zaščite”. Kar poganja zanko naprej.

Konec koncev gre za vprašanje civilizacijske odpornosti. Kulture, ki sistematično odvračajo posameznika od iskanja notranje moči in ga učijo, da je žrtev zunanjih okoliščin, da je za vse kriv nekdo drug, ne ustvarjajo močnih osebnosti, temveč pasivne, zlomljene posameznike, ki postanejo odvisni od podpornih skupnosti, psihičnih terapij in za vse pričakujejo pomoč varuške države. In del politikov komaj čaka, da lahko priteče na pomoč. “Jaz sem iz vlade in sem prišel, da bi pomagal”, so zanje najljubše besede, in ne najbolj grozne, kot jih je označil predsednik Reagan.

Skratka

Znanost je jasna. Voknjenost, ideologija kritične družbene pravičnosti, ni splošno razširjen pogled na svet, temveč psihološki in demografski fenomen, omejen na določeno skupino ljudi — zlasti na mlade, družboslovno izobražene ženske. Ljudje z visokim ponotranjenjem teh stališč so bolj nagnjeni k depresiji, tesnobi in nižjemu subjektivnemu blagostanju. Bolj kot jim pritrjujemo, bolj voknjeni bodo postajali, zato bo del politike zainteresiran za napihovanje tega balona. Drug del politike pa upa, da bo enkrat počil, če se bomo le dovolj norčevali iz njih.

Ne bo.

Mnogim voknjenim je treba priznati dober namen. Skrb za pravičnost in dostojanstvo je dobra. Razlikujemo se, ali mora nekdo nekomu pravične razmere ustvariti in mu dostojanstvo podariti, ali pa je vsak sam svoje sreče kovač in si mora oboje sam zaslužiti. Ker gre realno za kombinacijo obojega, se voknjeni in zarukani dopolnjujemo. In ko bomo že sodelovali, jim morda lahko še razložimo, da ne živimo v najslabšem ampak v – povsem objektivno – najboljšem od vseh svetov do zdaj in da se moramo skupaj potruditi, da tak tudi ostane, ne pa, da ga v imenu nekakšne družbene pravičnosti rušimo, ne da bi z gotovostjo vedeli, da obstaja alternativa.

dr. Žiga Turk, Čas/opis