Nataša Bucik Ozebek, novinarka

Če se spustimo v drobovje odgovorov na vprašanja, ki jih raziskovalci ankete Slovensko javno mnenje že od leta 1968 postavljajo prebivalcem Slovenije, dobimo drugačno podobo Slovenije in Slovenca, kot nam jo dnevno poskušajo vsiljevati politiki. Večina jih povsem mirno živi mimo političnega dramatiziranja, polariziranja, spektaklov, afer in predstav za javnost. Niti najbolj žgoče teme, kot sta splav in evtanazija, ne delijo ljudi. Oboje ima v javnosti veliko podporo. Slovenci smo v zadnjih 20 letih postali bolj optimističen narod, iz leta v leto smo bolj srečni in zadovoljni z življenjem ter utrjeni v prepričanju, da politikom ne gre zaupati.
Z vsako raziskavo znova politikom jasno sporočamo, kaj si mislimo o njih. Čedalje več je prebivalcev Slovenije, ki se nekaterih stvari v današnji državi sramujejo. Odgovornost za razlike med revnimi in bogatimi pripisujejo vladi, politikom pa zelo majhen ugled. Tri četrtine ljudi je prepričanih, da vlade ne zanima kaj dosti, kaj si mislijo ljudje, kot so oni sami. V večini so tisti, ki verjamejo, da se v javnih službah dogaja korupcija. Politiki zanje preveč govorijo in premalo naredijo. Največjo grožnjo varnosti Slovenije vidijo v notranjepolitični nestabilnosti, in ne terorizmu ali nestabilnosti na zahodnem Balkanu.

Po vsem tem bi človek sklepal, da še noben politik nikoli ni prebral nobene raziskave javnega mnenja in da jih na njihovih terenskih obiskih nikoli ni pričakal noben povprečen državljan Slovenije, temveč le njihovi goreči podporniki. Sicer bi nemara zaslutili, da ljudje nočemo razdvajanja. A tu je še druga razlaga, da politiki delitve in spore potrebujejo – tako kot v teh dneh paradižnik vsak dan potrebuje vedro vode. Sicer bi paradižnik omahnil, »velepomembnost« in preživetje politikov pa usahnila.

Nedeljski dnevnik