»Na Japonskem so navijači tiho, tu bučno navijajo«

Družina Kralj – Rudež od Sv. Ivana je bila od 6. septembra lani do 15. junija številčnejša, saj se ji je v sklopu družinskih izmenjav pridružil takrat 16-letni (zdaj 17-letni) Ryo Uchihashi. Mladi Japonec iz kraja Hiratsuka-shi, mesta ob morju z 260 tisočimi prebivalci nekaj kilometrov južno od prestolnice Tokio, je že v svoji domovini igral nogomet, tako da mu je »tržaška družina« omogočila, da se je s tem športom bavil tudi pri nas. Igral je pri ekipi CGS, ki je edina pristala na dolg birokratski postopek, potreben za to, da je fant, ki je imel status državljana države izven EU, lahko igral. Niti birokracija ni ustavila fantove želje po igranju, saj je, kot je sam zatrdil, za izmenjavo izbral Italijo zaradi »pizze, testenin in nogometa«.

Ryo je obenem obiskoval tretji letnik liceja Oberdan. Ob njegovem prihodu je bilo sporazumevanje kar zahtevno, saj je Ryo slabo obvladal angleščino, italijanščine (ali slovenščine) pa sploh ni. Po več kot devetih mesecih mu gre italijanščina (in celo tržaško narečje) kar od rok, nekaj besed pa se je le naučil povedati tudi v slovenščini. Ryo me je sprejel z rokovanjem, kar se najbrž septembra lani ne bi zgodilo: »Pri nas na Japonskem je stisk roke neobičajen, sam fizični kontakt med osebami je prej izjema kot pravilo.«

Trener nogometne ekipe CGS je bil v uvodnih tednih resnično presenečen nad japonsko okrepitvijo, saj ga je Ryo vsakič pred začetkom in ob koncu treninga pozdravil s priklonom, česar seveda pri nas nismo vajeni.

Kakšno je bilo za vas prvo obdobje, ko ste prišli sem?

Skorajda travmatično. Imel sem precej težav s sporazumevanjem in tudi učenje jezika je bilo kar zahtevno, najbolj me spravijo v težave glagoli in spreganje. Obenem je bilo zame zelo neobičajno iskanje kontakta med osebami. Na primer tu (z Ryom smo se, preden se je vrnil na Japonsko, pogovarjali na dvorišču hiše, kjer živi družina Kralj, op. a.) smo večkrat gostili prijatelje in sošolce. Tega se na Japonskem ne počenja. Če se moraš dobiti z nekom, ki ni družinski član, to narediš v kakem lokalu, parku ali podobno, nikakor doma pri nekom. Obenem je na Japonskem značilna oddaljenost med ljudmi, rokovati se je popolnoma neobičajna navada.

Na Japonskem ste se že ukvarjali z nogometom, kajne?

Da, igral sem v šolski ekipi, v sklopu šolskega programa. Tudi v tem se razlikujeta Italija in Japonska. Na Japonskem imaš razne aktivnosti, ki so del šolskega programa, medtem ko gre tu za izvenšolsko dejavnost.

Med drugim ste postali strasten navijač Triestine, ni tako?

Ogledal sem si dve tekmi Triestine in sem enostavno navdušen nad vzdušjem, ki je bilo na stadionu. Pri nas na Japonskem vlada nekaj zanimanja za J-league, to se pravi prvo ligo, vse ostale lige pa imajo res malo gledalcev. Obenem so navijači na Japonskem v glavnem tihi, medtem ko je tu navijanje bučno. Vsi moji soigralci in tudi nekateri sošolci navijajo za Triestino, tako da sem se tudi sam kmalu navdušil za to ekipo. Pred odhodom na Japonsko bom šel v trgovino in si kupil tudi šal Triestine.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.