Mušičeva telesa in pokrajine

Razpet med več svetovi, ki jih je znal – v sebi in na platnu – povezati in ustvariti svojo edinstveno umetniško govorico: Zoran Mušič (1909–2005). Kdo, če ne on, na najvišji ravni, odlično ponazarja globoko sporočilo letošnje Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Rodil se je v Bukovici pri Gorici, z družino živel v tedanji (avstro-ogrski) Sloveniji, likovno se je izobraževal v Zagrebu, nato je živel v Sloveniji, prišel tudi v Trst, se preselil v Benetke, v istem obdobju je preživel več let v Parizu (v povojni Sloveniji je leta 1956 prvič razstavljal kot pripadnik École de Paris), svojo dolgo življenjsko in ustvarjalno pot je zaključil v Benetkah. Vmes, od oktobra 1944 do maja 1945, je bila tragična izkušnja gestapovske aretacije in zaprtja v koncentracijskem taborišču Dachau, kar je Mušiča globoko zaznamovalo.

Temu velikemu umetniku, »edinemu likovniku slovenskih korenin, ki se je v drugi polovici 20. stoletja prebil v mednarodne elitne kroge«, kot je zapisano v številnih njegovih biografijah, namenja EPK tri razstave na različnih lokacijah. Prvo pod naslovom Telesa pokrajin so 25. aprila odprli v Galeriji Lojzeta Spacala na gradu Štanjel, kjer bo na ogled do 6. septembra. Drugo razstavo z naslovom Pokrajina teles bodo odprli 14. maja na gradu Dobrovo, kjer hranijo obširno zbirko Mušičevih grafik, tretja, ki so jo poimenovali Zuriška soba, bo predvidoma na ogled od 25. maja v prostorih Pokrajinskega muzeja (Palač Attems – Petzenstein) v Gorici. S tem se poklon Mušiču ne bo zaključil, saj bodo po zaprtju razstav Telesa pokrajin in Pokrajine teles na gradovih Štanjel in Dobrovo dali na ogled še umetnikove grafike.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.