Mitja Grudnik. Ameriški način plesanja v paru je zelo drugačen, kot ga poznamo v Evropi.

Mitja Grudnik je plesalec in pedagog, ki je svoj plesni dom našel v Torinu. Pravkar je imel priložnost poučevati tudi v Združenih državah Amerike!

Dragi Mitja, pozdravljen Paradinem portalu. Nazadnje sem ti pomahala v Torino, kjer deluješ oz. živiš, tokrat ti maham v Los Angeles. Kaj konkretno počneš tam čez lužo?
Pozdravljena, Barbra. Res je, kar nekaj časa od kar sva se slišala. Odločitev za obisk v Los Angelesu je bilo v osnovi povabilo organizatorjev Emerald Balla, ki je že tradicionalno eno najpomembnejših plesnih tekmovanj v Ameriki. Seveda pa to ni edini razlog gostovanja v Los Angeles. Že nekaj časa sodelujem z lastniki in učitelji dveh plesnih studijev, kjer plešejo American smooth, katerega sam plešem in poučujem že dobrih 8 let. Vesel sem, da me je karierna pot vodila že drugič v Ameriko, tokrat veliko bližje novim plesnim tehnikam in poznastev v plesnem svetu.

Kako pa pride plesalec do takšnega angažmaja? Moraš imeti menedžerja, poznanstva ali kaj tretjega?
Plesni svet in recimo temu ‘plesna politika’ je res zelo obširen pojem. Vsaka država oz. plesna zveza sledi svojim načelom. Težko je rezumeti kje je tvoje mesto, tudi če imaš veliko izkušenj in poznanstev je pomembno, da si zvest samemu sebi, vedno na razpolago ostalim in predvsem vedno odprt za nove projekte in znanja ne glede na plesni stil ali background, ki ga imaš. Zagotovo so pomembna poznanstva in predanost plesu.
Na splošno o ameriškem plesnem svetu pa razmišljam takole! Amerika je res drug svet. Nisem ga razumel, pred prvim obiskom. Zdaj je ideja in smer bistveno bolj jasna. Ameriški nacin plesanja v paru je zelo drugačen, kot ga poznamo v Evropi. Največja novost je, da sami predavatelji, ne učijo samo trde tehnike, ampak dajejo povdarek na interpretaciji, simbiozi giba in povezave v paru.
Vesel sem, da sem se tokrat učil in tudi osebno spoznal plesne legende in ene največjih imen v plesnem svetu: Rufus Dustin, David Hamilton, Eddie Simon, Marzena Stachura, ter moja osebna mentorica in koreografinja avstralska plesna ikona, Toni Redpath.

Kdo pa so tvoje soplesalke in ali je dvanajst dni intenzivnega treninga dovolj za kakovosten nastop?
Odkar sem sodnik v dveh plesnih zvezah in trener svojih plesnih parov, sem se za nekaj časa poslovil od tekmovalnih odrov. Veliko časa preživim v back stageu, kjer pomagam in treniram svoje učence. Še vedno plešem tudi s svojimi učenkami v Pro/Am stilu, katerih imamo v mojem studiu kar nekaj tako, da je skoraj vsak teden druga tekma ali nastop v drugem kraju, kar je seveda precej izčrpajoče, vendar vedno v veliko veselje peljati svoje učenke na enega najlepših plesnih dogodkov.

Kakšne so bistvene razlike med ameriškim stilom in evropskim, če seveda lahko sploh govorimo o stilu? Mogoče bolje o pristopu poučevanja in plesanja v tej kategoriji?
Kot sem omenil že prej, razlike, delo in sam odnos do plesa, je popolnoma drugačen, kot smo ga vajeni v Evropi. Ne samo v Pro/Am, tudi pri profesionalnih in amaterskih kategorijah je povdarek na samem gibu, zgodbi, ki jo kreirata plesalec in plesalka v gibu. Veliko je povdarka, ne samo na koreografiji, ampak na sporočilu, ki ga plesni par predstavlja in deli z gledalci. Ameriški način, predvsem v Kaliforniji v Hollywoodu je res poseben. Ples se zelo povezuje z umetnostjo in filmsko industrijo. Vsak korak v koreografiji ima svojo idejo in svojo sceno, ki je in je bila inspiracija večjim hollywoodskim plesnim imenom, kot so Fred Astaire, Arthur Murray, Rudolf Nureyev, Michael Jackson, Martha Graham, Gene Kelly…
Zanimivo je, da je bil eden izmed naših studijev, kjer smo imeli predavanja in vaje na območju dveh najpomembnejših filmskih produkcij Paramount Pictures in Fox Studios, kjer trenutno snemajo najpopularnejše filme in serije. Hollywood je prostor, kjer se umetnost filma, plesa in glasbe ustvarja v ogromnih halah, dan in noč že desetletja. Vesel sem, da sem končo videl, kako se vse skupaj dopolnjuje in kaj se v resnici dogaja v zaodrjih in odrih Hollywooda.

Kaj pa tebi prinaša takšno poučevanje, poleg predvidevam financ?
Osebna rast v poklicu, ki ga opravljaš je najpomembnejša. Učenje se ne zaključi nikoli. Jaz osebno želim nadgrajevati svoje znanje in predvsem spoznavati ples globlje, kot ga vidimo na plesnih tekmovanjih. Ples je veliko več, kot samo tekmovanje in rezultat. Pomembno je, da se učimo in spoznavamo nove stvari in tako damo svojim varovancem več možnosti in pogledov na ples kot umetnost.
Se vračaš nazaj v Torino, kajne? In kakšne so ideje za prihajajoče poletje?
Čez nekaj dni se vračam v Torino, samo za kratek čas, kajti čez teden dni potujem na, zdaj že tradicionalni, Blackpool festival v Angliji. Takoj za tem imam gostovanja in sojenja v Lizboni, Beogradu in Milanu. O poletju se ne razmišljam.
Boš našel tudi čas za oddajo Parada plesa, da narediva – končno- intervju tudi v živo?
Zagotovo. Upam da se kmalu vidiva v studiu.
Vse dobro in hvala!
Hvala tebi in vse dobro.