Mehko kuhan strip: Plapolanje skale – Ines Cergol, Koco (Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper, 2025)

Alojz Kocjančič je bil prvi slovenski istrski pesnik in duhovnik, ki je svoja formativna leta doživljal pred točno sto leti, ko je Primorsko pestila italijanska okupacija, zatiranje slovenščine in vse, kar je fašizem prinesel s seboj. V teh za slovenski jezik in življe krutih letih je začel gojiti svoj odnos do jezika in poezije, pri čemer so mu, po novem biografskem stripu sodeč, v prvi vrsti pomagali prav okoliški duhovniki.

Življenjeris z naslovom Plapolanje skale se osredotoča na čas, ko so pesnika kot nadarjenega učenca poslali v šolo v Novo gorico, da bi se izučil za duhovnika in sega vse do trenutka, ko je v rojstnem Kubedu odmaševal novo mašo. Scenarij zanj je napisala Ines Cergol, ki pesnikovo življenje in delo raziskuje že dlje in je o času do dopolnjenega enajstega leta starosti napisala že slikanico. Za pero je tokrat prijel Matej Kocjan – Koco, ki se je risbe lotil s tenkim črnim tušem in sivim čopičem, zavoljo verističnosti pa je skrbno pazil tudi na izgled krajev, v katerih se je Kocjančič gibal. Prav on nam je povedal več o novem stripu.

Kako bi opisal strip Plapolanje skale?
Gre za biografski strip o prvem slovenskem istrskem pesniku Alojzu Kocjančiču (1913-1991) iz Kubeda.
Zgodba se prične v njegovem otroštvu, ko se še enajstletni Alojz oziroma po domače Stanko, na pobudo
župnika Ivana Brezavščka in učitelja Ivana Pečenka, odpravi na svojo izobraževalno pot v goriško
semenišče, kjer spozna izjemne osebnosti tistega časa. Obenem se v njem prebudi tudi potreba po
pesnjenju, ki jo je gojil vse življenje. Skratka, obsega čas njegovega tako fizičnega kot intelektualnega
zorenja med leti 1920-1937, ko je z novo mašo tudi uradno posvečen v duhovniško življenje. Kar pa me
je najbolj pritegnilo pri raziskovanju zgodovinskih dokumentov, ki sem jih potreboval za oblikovanje
prizorov v stripu, je prikaz kulturne dimenzije časa in prostora med Istro in Goriško (do Bovca in še
čez), po kateri se je Kocjančič gibal … praviloma peš ali na kolesu. Lahko bi ga imenoval kar
umetnostnozgodovinski roadtrip ali grand tour, po lokacijah, ki so zaznamovale ne samo našo
slovensko kulturo, temveč še vse ostale – furlansko, italijansko, hrvaško, avstrijsko – ter so stoletja
živele skupaj v relativnem sožitju. Čeprav sem na umetnostno-zgodovinskem študiju preživel zgolj
leto, je to neke vrste hommage ali bolje rečeno izkaz spoštovanja tej kulturni dediščini, ki zajema
pomembne zgodovinske centre, arhitekturo, likovna dela, osebnosti, lokalne pisave (npr. glagolico) …
Vse to imamo Primorci pred nosom, pa mimogrede spregledamo ter posledično vedno manj
razumemo in cenimo. Obujamo jo bolj v ritmu modnih trendov, kot tradicije, na kateri bi gradili svojo
identiteto. Podobno analogijo (da se posujem s pepelom), lahko naredim s pesniškim opusom Alojza
Kocjančiča, ki sem ga spoznal šele v svojih odraslih letih, a o katerem nisem slišal nič ne v osnovni ne v
srednji šoli, niti na faksu, kljub temu, da sem od vedno rad bral … Konec koncev sem spoznal, da kot
osebnost ni samo del te pokrajine, temveč je povezan tudi z zgodbami in življenji mojih prednikov, tako
po mamini kot očetovi strani. To medsebojno vplivanje in oplajanje ljudi ter kultur na tako majhnem
območju sveta je res fascinantno.

Na kaj se nanaša naslov?
Ines Cergol je kot avtorica besedila za strip ponudila to metaforično besedno zvezo, ki mi na začetku ni
najbolj »dišala«, vendar jo je izjemno prepričljivo utemeljila v uvodniku stripa. Navezuje se na
plapolanje zastave Kulturnega društva Skala iz Kubeda, ki je bila izobešena 4. julija 1937 ob
Kocjančičevi novi maši, ko se je v naših krajih vse bolj širila raznarodovalna politika italijanskih fašistov,
ki so hoteli izkoreniniti »slovansko raso«, ter na verz iz Kocjančičeve pesmi Bori: »in čudežno je našla
korenina si v skali hrane za uporno rast«. Naslov simbolizira ponos in vzdržljivost ljudi, ki so se, tako
kot Kocjančič, borili za obstoj naroda in lastne kulture, neglede na posledice.

Kako podrobno si se lotil risanja krajev iz slovenske Istre?
Poskušal sem biti čim bolj realističen in zgodovinsko natančen. Najbolj sem se bal reakcije Kubejcev,
ko smo imeli 10. maja predstavitev stripa v njihovem Kulturnem domu, saj sem pričakoval kakšno
kritiko na račun verodostojnosti upodobitev njihovih domačij in spomenikov, pri katerih sem si vzel
tudi delček umetniške svobode. Pa so bili vsi prizanesljivo tiho. Na nek način je bilo to olajšanje in
potrditev, da sem svoje delo opravil dokaj profesionalno.

Je to tvoj prvi biografski strip?
Če jemljemo izraz »biografski« izključno kot prikaz življen tretjih oseb, lahko potrdim, da je moj prvi
tovrsten strip ravno Plapolanje skale. Hmm, no, bolj kot razmišljam, manj sem prepričan o tem, saj je
tudi Skrivnostni svet elementov imel biografske vložke o različnih znanstvenikih, ki so pripomogli k
razvoju sodobne kemije … in če vse še malo bolj zakompliciram, bi pod to kategorijo umestil tudi strip
o Porečanki oziroma Parenzani, ki je neke vrste biografija železnice …

Kako je prišlo do sodelovanja s scenaristko?
Z Ines sva stanovska kolega že odkar poučujem na Gimnaziji Koper, tako da jo poznam kot učiteljico,
pa tudi literatko, ki goji izjemno strast do besedne umetnosti. Prav tako je njeno raziskovalno-
uredniško delo že nekaj desetletij povezano s Kocjančičevo osebnostjo in opusom. Posledično je bila
tudi prva oseba na katero sta se obrnili direktorica Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper Luana
Malec in Mirjana Kontestabile Rovis iz koprskega arhiva, ko sta pričeli z ponovnim aktualiziranjem dela
in osebnosti Alojza Kocjančiča. Ines mi je to sodelovanje predlagala dve leti nazaj ob predstavitvi
slikanice »Iz naročja Istre v naročje besede«, ki sta jo naredili skupaj z Vesno Benedetič na temo
Kocjančičevega otroštva. Takrat me je na zelo neposreden način, z odra dvorane Kulturnega doma v
Kubedu, javno izzvala, da naj narišem strip, kjer se bo zgodba iz Kocjančičevega otroštva nadaljevala v
mladostniška leta. Ker se v množici udeležencev predstavitve nisem mogel potuhniti, sem bolj
zadržano pisnil, da sprejmem, čeprav nisem bil najbolj navdušen, sploh ko mi je pozneje omenila, da
bo veliko besedila in malo risb, šlo naj bi za neke vrste hibrid literarne naracije in stripa. Po prvih straneh scenarija
sem videl, da to ne bi bilo berljivo, sploh za mlade bralce, ki lažje sledijo slikam kot besedam. Tako je
prvotno načrtovanih 35 strani naraslo na več kot 70, a ohranilo klasično stripovsko obliko, ki je
razgibana in podobna filmu.

Zakaj si črnosrajčnike narisal tako grde?
Če pogledaš arhivske fotografije iz časa fašizma, so vsi njihovi uniformiranci paradirali v stilu, ki je bil
zelo prisiljen, izumetničen, pozerski ter samovšečen. Vrh pa je dosegel z Mussolinijem, ki v resnici ni
bil pravi fašist in je zato še toliko bolj pretiraval s tovrstno gestikulacijo, da je izpadel kot karikatura,
kjer nisi vedel ali bi se mu smejal ali ga jemal resno. Pa tudi njihove uniforme s črnim fezom me bolj
spominjajo na pajace kot na resne bojevnike. Vem, nisem ravno politično korekten …

V stripu uporabljaš zelo razgibano mrežo strani, koliko si se posvetil temu?
Omenjeni sistem oblikovanja kadrov in strani, sem pričel uporabljati pred dvema letoma, ob risanju
distopičnega stripa Birokracija po scenariju Nejca Gazvode za antologijo Strip preobrazbe. Na nek
način me sili v bolj dinamično kadriranje, pa tudi ritem zgodbe lepše steče. Zaradi njega sem znova
začel uživati v risanju stripov, saj nisem več zamejen s statično zasnovo strani.

Je črkopis narejen po tvojem črkopisu?
Do sedaj nisem še nikoli oblikoval svojega črkopisa, ker sem bil vedno na tesno s časom, ali pa sem
kratkomalo pozabil, da bi to lahko naredil, kljub temu, da imam na zalogi kar nekaj idej zanje. Znova je
bila Ines agens, saj se ji je zdela pisava v skicah najbolj organsko povezana s sličicami, ni pa bila vedno
berljiva, kar je bil dober razlog, da sem končno zagrizel v ta izziv. Ponavadi, ko se prvič lotim nečesa, so
rezultati zelo okorni in pomanjkljivi, a v tem primeru se je izšlo vse brez večjih zapletov in rezultat je
bil presenetljivo dober, tako da jo bom v prihodnje še uporabil oziroma nadgradil.

Zdi se, da gre za tvojo najnežnejšo linijo doslej, si tudi ti pristal med nesrečniki, ki imajo težave
z roko?
Moram potrkati na les, da zaenkrat nimam tovrstnih zdravstvenih težav s sindromom karpalnega
kanala ali vnetji živcev v dlani. Zaradi hitrejšega dela sem pustil risbo v skicirani obliki, jo malo izčistil in
dokončal na računalniku s teksturami in filtri. Njena nežnost je bolj posledica pragmatičnosti, kjer sem
se odpovedal klasični risbi s tušem, na račun ekonomike dela. Kljub vsemu, mi je zaključevanje risb še
vedno vzelo leto dni časa.

Zakaj si imel (kot piše na notranji platnici) pomisleke glede tega, kako se bo projekt izšel?
Preden sem dobil končni scenarij, sem mislil, da bo v njem veliko faktografskega naštevanja
Kocjančičevih del oziroma poučnih opomb, ki »ubijejo« zgodbo. Na srečo je imela Ines podobne pomisleke
in je besedilo zastavila zelo filmsko, s polno dialogov in zanimivih prigod. Hkrati pa mi je bil tudi izziv
prikazati religiozno dimenzijo odraščanja kot nekaj, kar ni črno-belo, omejeno, da ne rečem
mračnjaško, kot si tako imenovani progresivci predstavljajo življenje v semenišču. Dejstvo je, da je šla skozi versko
šolanje cela vrsta pomembnih osebnosti, ki so takrat predstavljale slovensko intelektualno ter
kulturno elito, kljub temu, da nekateri med njimi niso postali duhovniki (Boris Pahor, Lojze Bratuž,
Stanko Vuk itd.). Z današnjega vidika, ko se cerkev in religijo meče v isti koš z intelektualnim in etičnim
nazadovanjem, je bilo risanje Plapolanja skale svojevrsten alternativni projekt, ki poskuša povrniti
katoliški kulturi in umetnosti svoje mesto v naši nedavni zgodovini.

Barve: črnobelo
Vezava: mehka
Število stran: 88
Velikost: 27 cm
Število izvodov: 500

Pia Nikolič