»Smo talci spomina, ki je živa snov in se zaradi tega lahko spremeni«

Kako razumeti Gorico in Novo Gorico od prve in druge svetovne vojne vse do razpleta dvajsetega stoletja? Kako lahko iz zgodb priseljevanja in izseljevanja razberemo koncept enega ali dveh mest?

Vprašanji sta bili središče pogovora, ki je v sklopu festivala èStoria potekal v petek popoldne na ploščadi pred EPIC Centrom. Dvojezični italijansko-slovenski pogovor z naslovom Koliko identitet lahko uteleša multikulturno mesto? so oblikovali štirje zgodovinarji. Upokojeni profesor Paolo Malni se je ukvarjal predvsem s prvo svetovno vojno, podobno kot Petra Svoljšak, predstojnica Inštituta za zgodovino Milka Kosa ZRC SAZU in predavateljica na Univerzi v Novi Gorici. S perspektivo spomina sta se pa ukvarjala predsednik društva Quarantasettezeroquattro, Alessando Cattunar, in kuratorka nastajajočega središča Kaja Širok. Dogodek, ki je potekal v sodelovanju z ZRC SAZU, je bil med drugim prvi javni dogodek v okostju Evropske platforme za interpretacijo 20. stoletja EPIC, ki nastaja v neposredni bližini Severne postaje.

»Pred sto leti bi tega ne videli«

Ravno iz topografske perspektive je začel razmišljati Paolo Malni. Kulisa sogovornikom so bili vlaki in za železniškimi tiri Nova Gorica. »Če bi pred stotimi leti stali na tem mestu, ne bi videli ničesar od tega, kar vidimo danes, uzrli bi le cesto, ki je peljala na pokopališče. Tudi na južni strani Gorice so ležala le polja,« je povedal prvi govornik in dodal, da brez meje ne bi bilo mestnih četrti na jugu, kamor so se po letu 1947 naseljevali tudi ezuli, in novega mesta na severu.

Od tu je nadaljeval Alessandro Cattunar, ki je razmišljal o perspektivi obiskovalcev Evropske prestolnice kulture. Ti namreč po njegovem mnenju težko razumejo bogastvo raznolikosti. Na italijanski strani strogo vlada namreč naracija prve svetovne vojne, ki pa ne upošteva zgodb Slovencev. Tudi francoska razmejitvena linija leta 1947 je fotografirala sočasno stanje, ne da bi se ozrla na predhodne zgodbe selitev in etničnih preobrazb. Nova Gorica pa nagovarja obiskovalce po večini s spominom na upor fašizmu in ne upošteva prihodov in odhodov, ki so se vrstili po letu 1947.

Te je omenila Kaja Širok in oblikovala vprašanje: »Koliko dovolimo prišlekom iz osemdesetih let, da ljubijo svoje mesto?« Kuratorko središča EPIC fascinirajo zgodbe izginjanja, kot so usode nemške, judovske, protestantske in furlanske skupnosti. »Govorimo o fašizmu in usodi Slovencev, ne vemo pa ničesar o fašizmu in Furlanih,« je nadaljevala Kaja Širok.

Eno od teh je ponudila prisotnim Petra Svoljšak, ki se je rodila v Novi Gorici, »a ne govori goriškega narečja.« Njena starša je takratna jugoslovanska oblast povabila z Gorenjske v Novo Gorico v šestdesetih letih. Njen oče, arheolog in etnolog, ni postal nikoli Goričan. »Starša se nista nikoli ukoreninila, a sta vseeno soustvarjala mesto. Pri tem pa nista nosila bremena zgodovine prostora,« je povedala zgodovinarka. Sama ni privrženka podobe enega mesta, a vidi dve mesti: iz enega prehaja z veseljem v drugo.

Drugi krog razmišljanj je potekal v podobno smer. Tako Malni kot Cattunar sta se osredotočila na preteklost, ki ne mine, saj si vsak prizadeva iz spominov zgraditi le delno zgodovinsko sliko prostorov. O tem nas nagovarja na primer napis na Sabotinu. »Smo talci spomina. A spomin je živa snov, ki se lahko spreminja,« je pristavil Paolo Malni. Zgodovinarji morajo po njegovem mnenju skozi čim bolj pošteno raziskovalno delo ponuditi spominu instrumente, da se razvije. »Gre za težko nalogo, saj se ne smemo identificirati le z enim jezikom in eno narodnostjo, a veliko več,« je zaključil raziskovalec.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.