»Kanadski Thunder Bay je največje beneško mesto na svetu«

Dejan Valentinčič, pravnik in sociolog, vodja raziskovalnega centra ASEF (Ameriško-slovenska izobraževalna fundacija) je še s štirimi sodelavci opravil veliko raziskavo o slovenskih društvih v ZDA in Kanadi. Pred nedavnim jo je predstavil v parlamentarni komisiji za Slovence v zamejstvu in po svetu v Ljubljani.

Dr. Dejan Valentinčič je bil med letoma 2018 in 2022 najprej svetovalec in nato državni sekretar v Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, od novembra je predsednik Slovenske konference pri Slovenskem svetovnem kongresu. Kot prvi Slovenec je bil izvoljen v upravni odbor mednarodne nevladne organizacije European Throughout the World (Evropejci po svetu) s sedežem v Bruslju, ki povezuje organizacije izseljencev iz vse Evrope in lobira za njihove pravice.

Raziskavo je leta 2022 razpisalo ministrstvo za digitalno preobrazbo in ga je zanimala digitalizacija slovenske skupnosti v Severni Ameriki, kajne?

Da, raziskava je trajala dve leti, od konca leta 2022 do 2024. To ni bil denarno razkošen projekt, zato smo delali na daljavo, za terensko raziskavo ni bilo sredstev. Sreča je bila, ker sem bil sam že pred tem sedemkrat v zadnjih desetih letih v ZDA in moji številni osebni stiki so nam pri raziskavi prišli zelo prav. Že ob začetku raziskave sem menil, da ne bi bilo dovolj zgolj narediti anketo, katere od izseljenskih organizacij uporabljajo spletne strani in podobno. Bila je to priložnost narediti tudi popis, katere slovenske organizacije v Severni Ameriki sploh še so. Našli in našteli smo jih 497, od tega 450 v ZDA in 47 v Kanadi. Številka je še impresivna, če upoštevamo, da ima vladni Urad za Slovence stike le s približno 25 organizacijami.

Je bila kje naselitev Slovencev v ZDA gostejša? Vemo morda za Cleveland kot za ameriško Ljubljano ...

Prvi Slovenci so v ZDA prihajali že pred prvo svetovno vojno. Naseljevali so se v bližini služb in ustanovili okoli 800 naselbin. Vendar te skupnosti pogosto med sabo niso imele veliko stikov, kaj šele, da bi ohranjali vezi s Slovenijo. Veliko Slovencev je naprej prišlo v Minnesoto, v rudnike premoga. Druge najstarejše slovenske naselbine so v Koloradu, šele nato Slovence najdemo v Ohiu, torej v Clevelandu, v Pensilvaniji, Illinoisu, Kaliforniji ...

Kot zanimivost: v Koloradu je železarsko mesto Pueblo, ki še premore slovenski narodni dom in župnijo. Na podeželju imajo zelo specifičen zasebni klub Prešeren. Vanj smejo samo moški, pa še to le tisti, ki imajo slovenski priimek. Seveda kritiki opozarjajo, da zavoljo tega izgubljajo čudovite ljudi. A za zdaj vztrajajo pri stari tradiciji.

Kako nove generacije še obvladajo slovenščino?

Slovenščina je njihova najšibkejša točka. ZDA so bile talilni lonec, v katerem naj bi se priseljenci v eni generaciji poameričanili. Menili so, če bodo ti ljudje prevzeli angleščino za dominantni jezik, bodo tudi prevzeli vrednote ameriške družbe. Res pa je, da ameriških oblasti ni motilo, če so doma Slovenci še naprej plesali polko, jedli kranjsko klobaso in potico, se oblačili v narodne noše. To se je ohranilo vse do danes.

V raziskavi ste dali štiri priporočila. Katera in komu?

No, predvsem ministrstvu za digitalno preobrazbo, ki je raziskavo financiralo, zraven bi morala biti še druga ministrstva, predvsem ministrstvo za kulturo. Najprej naj se naš seznam slovenskih organizacij v Severni Ameriki dopolni s seznami slovenskih organizacij v Južni Ameriki, v Evropi in Avstraliji. Še bolj ambiciozno bi bilo, če bi nanj uvrstili tudi organizacije, ki so že zaprle svoja vrata. Tako bi imeli zgodovinski pregled tega, kje vse so Slovenci pustili sledi. Dobro bi bilo sproti spremljati dogajanje in če ogroženim pomagati. Drugo priporočilo je, da naj čim več slovenskih organizacij na tujem izkoristi, kar ponujata Narodna univerzitetna knjižnica (NUK) ali Arhiv. Tretje je razmislek o digitalizaciji gradiv za trajno hrambo in dostop iz Slovenije. Četrto priporočilo je čim prej dokumentirati, kar se izgublja, da se ne izgubi, kot se je v Aspnu.

So se pa iz Slovenije v svet izseljevali tudi drugi prebivalci, ne le Slovenci. Recimo nemško govoreči Kočevarji. Ste tudi te skupine zajeli v raziskavi?

V raziskavi smo hoteli biti čim bolj vključujoči, zato smo vanjo vključili tudi kočevarske Nemce in beneške Slovence iz Italije. Beneških Slovencev v ZDA ni, so pa zato v Kanadi. Sredi Kanade je mesto Thunder Bay, za katerega pravijo, da je največje beneško mesto na svetu. Tam je velika lesna industrija, beneški Slovenci pa so še v Ottawi, Montrealu, Torontu, Hamiltonu.

Primer beneških izseljencev je pravzaprav grozljiv. Ko je nastala Evropska skupnost za premog in jeklo, je Belgija Italijo prosila, če ji pošlje v rudnike delavce, in bo v povračilo dobila poceni premog. Italijani so šli te delavce iskat po Terskih in Nadiških dolinah, ker so vedeli, da tam živijo Slovenci in so se bali, da so komunisti in naklonjeni Jugoslaviji. Z vlakom so jih raje poslali v Belgijo, toda mnogi so od tam pot nadaljevali čez lužo. Hkrati je tudi v teh predelih vladala revščina in so se številni sami izselili. V Kanadi pa so jim Italijani organizirali centre Da Vinci, kjer so otroke brezplačno učili italijanščine, in če so otroke vpisali v tečaj, so tudi staršem omogočali brezplačen obisk v Italiji itd.

Izselili so jih, ker naj bi bili grožnja italijanstvu, nato pa so jih tisoče kilometrov stran asimilirali v Italijane.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.