Megla

Ljubljana se po kakovosti zraka uvršča med najslabše v Evropi. (link) Zrak, ki ga dihamo, neposredno zrcali kakovost našega javnega in grajenega prostora. Odseva kakovost gradenj, prometa, zelenih površin, energetike, predvsem pa našo zmožnost, da skrbimo za naravne danosti, skupni prostor in drug drugega. Zrak je demokratično razporejen: vsi meščani dihamo enakega. Vdih, izdih. Temeljno gibalo, ki nas vse povezuje. Ne zastara in ni polje različnih interpretacij.

Res je sicer, da je Ljubljana umeščena v kotlino ter da območje ni prepišno. Geološke razmere pripomorejo k temu, da znaten del leta ostajamo ujeti v megličasto kopreno. To ni nujno samo slabo; megla ima svojo subtilno poetiko, ki navdihuje fotografe, pisce in umetnike.

“The Weather Project”, Olafur Eliasson, Tate Modern art gallery, London 2003 Foto: Photofusion/UIG via Getty Images

Poleg tega nas spodbudi, da se večkrat odpravimo na kak hribček in se nagradimo s pogledom na horizont, ki ga spodaj kot v morju prebadajo otočki vrhov. Tik nad meglo je vse jasno.

Ob takšnih trenutkih se zavem, kako čudovito bi lahko bilo to mesto, umeščeno v naravo, v zelenje, oblikovano po meri človeka, s Plečnikovimi presežnimi prostorskimi ureditvami. Kot se mi je o Ljubljani izrazil legendarni arhitekt Juhani Pallasmaa: »Zelo lepo mesto. Po mojih izkušnjah eno najlepših, tam bi lahko živel. Njegova velikost je zelo človeška. Zlahka ga razumeš in si ga zapomniš. Je precej bogato v raznolikosti ulic in prostorov. In ima nekaj izjemnih arhitekturnih del.«

Visoka demokratična zavest pogojuje, da smo do svojega okolja kritični; velikodušni Pallasmaa tako vljudno hvali Ljubljano in obenem kritizira »svoje« Helsinke: »Mesto Helsinki je bilo odlično upravljano do pred približno dvajsetimi leti, ko so zaradi politične odločitve urbanistični oddelek namerno zaprli. Od takrat je pravo arhitekturno načrtovanje prenehalo obstajati. Zdaj gre le še za načrtovanje iz finančnih razlogov. A to se dogaja povsod. Poslovni svet pridobiva vse več moči in je skrivaj povezan s politiko. Rekel bi, da je arhitektura danes, sto let po nastanku modernizma, v najhujši krizi. In položaj je vedno slabši.«

Pomislim še na pogovor s svojima kolegoma, slovenskima arhitektoma Alenko in Gregorjem Turnšek, ki živita v Helsinkih in sta razliko med tamkajšnjo bivanjsko klimo in slovensko opisala tako:

»S socialnega vidika je Finska zelo udobna država. Zdravstvo, šolstvo, vrtci, javni promet, skupni javni prostori kot prostrane knjižnice – vse dobro deluje.« Toda: »Na Finskem je nepredstavljivo, da bi nekje »po vezah« dobil nek »kontakt« in se z nekom »nekaj zmenil«. Ne. Pot, kako boš uredil na primer nek dokument, je vedno jasna. Ni stranskih poti. To velja za vsa področja. Goljufanja, korupcije in izkoriščanja sistema je izredno malo in takšna »iznajdljivost« velja za nekaj sramotnega.«

Skandinavske dežele niso ujete v trdovratne meglice starega sistema, klientelizma in družbene tolerance do nepravilnosti. Socialna država tam ne pomeni ideološke zaslepljenosti, niti nostalgične socialistične navlake, ki bi držala družbo nekje v polprejšnjih časih. Instance demokratičnega nadzora tam delujejo.

Helsinki so, za razliko od Ljubljane, po kakovosti zraka umeščeni na sam vrh, med prva tri mesta v Evropi – poleg Stockholma in Reykjavika. Od kod tako velika razlika v javnem prostoru? Kritike koruptivnega urbanizma od vplivnih slovenskih arhitektov slišimo le redko, kot da bi zamegljenost komu koristila. Kot je v pogovoru za Outsider#37 izrazil skrb arhitekt Milan Kovač, letošnji prejemnik Platinastega svinčnika ZAPS, ki je večino svojega življenja deloval v Stockholmu: da se slovenski arhitekti bojijo za svoj posel, zato pristajajo na takšno urbanistično meglo. Kaj takega bi bilo za skandinavsko mentaliteto nezamisljivo.

Pred kratkim je nacionalna televizija predstavila vsebino obtožnice, ki se nanaša na ravnanje ljubljanske občinske oblasti in upravne enote. Prikazana je bila praksa, ki je pogosto koruptivna in škodljiva za prostor, kakršen je primer Bellevue. Toda najbolj zaskrbljujoče je, da pravzaprav nobeno spoznanje ni bilo novo: šokantno je, da družba sprejema to kot normalno prakso. Kot da smo se sprijaznili z življenjem v megli. Kot da bi demokracijo zmogli samo na pol.

Vdih, izdih. Po kakovosti zraka smo skoraj pri dnu. Po raziskavah je največji onesnaževalec ljubljanskega zraka osebni promet. In mestni urbanizem namesto, da bi že več desetij razvijal in gradil učinkovito mrežo javnega prometa, se z izgovorom, da je mesto premajhno za karkoli drugega, razvija in povečuje le mreža osebnega prometa. Ob tem se gradi večini nedostopna stanovanja in posledično generira 250.000 dnevnih migracij. Kakovost zraka in urbanizem sta neločljivo povezana. A če smo glede onesnaženosti zraka na dnu, imamo zaenkrat  vsaj zelo kakovostno pitno vodo. Žal tudi glede tega ne moremo biti več gotovi, kako dolgo še.

Čas ob novem letu je priložnost, da zaključimo s slabim in začnemo na novo. V demokraciji, imamo možnost odločanja vsi. Spremembe ne bodo prinesle medle, meglene pobude, pač pa pobude, ki jim javni prostor in skupno dobro resnično pomenita prioriteto.

Nina Granda