Medi(n)teran: Istrski gonič

V redni tedenski rubriki Medi(n)teran že nekaj časa spoznavamo tipične istrske stvari, igre, običaje, kulinarične dobrote, naravna čudesa in vse kar je za ta polotok edinstveno. Pisali smo tudi že o nekaterih značilnih živalskih vrstah, kot sta istrska pramenka ter boškarin, tokrat pa bo beseda nanesla na avtohtono pasmo psa, in sicer na istrskega goniča. Ta je bil skozi stoletja cenjen kot izjemen lovski pes, saj so bili že njegovi antični predniki izurjeni za napadanje in iskanje plena. Prilagodili so se na težke pogoje kraškega terena, specializirani pa so bili predvsem za gonjo zajcev, sledenje lisicam in včasih tudi srnjadi ter divjim prašičem. Glavne karakteristike tega posebnega psa so zelo dober voh, vztrajnost pri sledenju, glasen in značilen lajež med gonjo ter miren in zvest značaj izven lova.

Istrski gonič je bil evropski javnosti prvič predstavljen leta 1866 na razstavi na Dunaju, s strani slovenskega lovca in pasje rejca Karla Galleta. Kmalu zatem je bila pasma tudi prvič omenjena v pisnih virih, in sicer ob koncu 19. stoletja v knjigi H. V. Bylandta. Pasmo, ki je znana po vztrajnosti in veliki strasti do lova, je pozneje opisalo veliko avtorjev, nekateri pa so jo imenovali tudi kranjski gonič. Dandanes poznamo dve vrsti, kratkodlaki in ostrodlaki istrski gonič. Prvi imajo kratko, fino in tesno prilegajočo dlako, poleg tega pa so elegantnejši in bolj prefinjenega videza, hkrati pa izredno čisti. Ostrodlaki ali žimasti gonič ima po drugi strani grobo in rahlo valovito dlako, videz je bolj rustikalen, glava pa malce košata in prekrita z brki. Tudi sam karakter je precej bolj robustnejši kot pri kratkodlakem goniču. Za obe pasmi je značilna bela barva z opaznimi oranžnimi lisami. Tudi sama velikost psov je podobna, saj znaša med 44 in 60 centimetri. Skozi leta je število goničev padalo, zdaj pa se je pasma zopet ustalila in jih v Istri najdemo kar lepo število. Bolj razširjen je kratkodlaki istrski gonič, a se priljubljenost ostrodlakega z leti nekoliko povečuje med lovci, saj bolje prenese vremenske pogoje in ima močnejšo konstitucijo.

Pasma je neutrudna. Na sledi lahko dela ure in ure, tako v vročini kot na ostrem kamnitem terenu, saj mu to omogoča izjemno deloven karakter. Čeprav so energični in potrebujejo veliko gibanja, pa so doma mirni, nežni, navezani na gospodarja in prijazni do ljudi in otrok. Radi imajo tudi rutino in domače okolje, kjer so malce bolj leni in povsem neagresivni. Znani so po svojem posebnem glasu, ki je ena najbolj cenjenih lastnosti pri njih. Glas je zelo jasen, čist, melodičen, slišimo pa ga lahko že od daleč. Lovci so večkrat potrdili, da lahko samo po glasu prepoznajo smer, v katero pes goni, hitrost divjadi ter tudi to ali pes sledi vroči ali hladni sledi. Ker so bili vzrejeni za samostojno delo, znajo ti psi razmišljati sami, zato se zelo hitro učijo, a kljub temu potrebujejo dosledno in mirno vzgojo. Zelo primerni so tudi za aktivne ljudi, saj zelo radi tečejo, raziskujejo in delajo naloge povezane z vohom. Kot družinski psi so zelo priporočljivi prav za take ljudi, saj v nasprotnem primeru lahko postanejo nemirni. Na splošno so istrski goniči zelo zdrava pasma, največ težav, pa še te so redke, imajo z ušesi, ker so viseča, z alergijami (predvsem kratkodlaki) ter obrabo blazinic po pretiranem teku po kamnu. Živijo tudi zelo dolgo, med 12 in 15 let. Strokovnjaki istrske goniče priporočajo lovcem, zlasti tistim, ki lovijo zajce, zelo aktivnim družinam ter ljudem z veliko zunanjega prostora. Če prostora in časa nimate, pa pasma ni ravno najbolj primerna, saj bi bilo premalo gibanja in dolgočasno okolje zanjo kar velik problem.

Andraž Velkavrh