Manca Pavli. Fusion Bliss je festival posvečen tribal fusion plesni obliki, ki postaja vse bolj prepoznaven tudi pri nas.

Med petim in devetim novembrom letos se je v Sloveniji odvijal Fusion Bliss festival. To je festival posvečen plesni obliki, ki je večini še vedno znana kot Tribal Fusion.

Organizatorka festivala je mednarodno priznana in uveljavljena učiteljica in in plesalka Manca Pavli iz društva KUD Tarab.

Manca, za tabo je veliko delo – nekaj dnevni festival z delavnicami, kjer si, poleg tega da si bila organizatorka, tudi nastopala in učila. Si se že uspela spočiti?
Ne še zares, ker sem takoj v ponedeljek po festivalu že nadaljevala z rednimi treningi, poučevanjem. Tudi med festivalom sem učila redne tedenske plesne tečaje. Zadnja gostja je odšla šele včeraj (govorili sva v petek, 14.11., op.p.), tako da sem še vedno v procesu festivala. Veliko dela je zdaj s fotografijami, z video posnetki, z organizacijskim delom, ki sledi izvedbi projekta.

Manca Pavli

Ti imaš edini tovrstni (tribal) festival v Sloveniji – od kje si dobila idejo?
Pri meni se je vse začelo na začetku moje plesne poti, ko me je zelo navdihnila plesna skupina Bellydance Superstars. Vedno sem si tudi sama želela ustvarit nekaj podobnega, da povežem profesionalne plesalke in da ustvarjamo skupaj. Veliko sem učila v tujini, kjer sem večinoma videla, da so gostujoči profesionalni učitelji plesali v predstavah, kjer so nastopile tudi tečajnice. Želela sem si ustvarjati predstave, kjer bi nastopali samo profesionalni plesalci. Moje prve predstave, ki sem jih ustvarila, so se pravzaprav razvile v festival. Povabila sem profesionalke s katerimi sem potem skupaj lahko ustvarila tudi predstavo. To je bila zame tista motivacijska osnova. Seveda so poleg tega, da profesionalke sodelovale v predstavi, nato tudi učile, imele delavnice za tečajnice.

To ni bil prvi Fusion Bliss, zvrstilo se jih je že nekaj?
Leta 2014 smo v društvu organizirali večji mednarodni plesni festival – Tribal Bliss, na katerem so poleg mene poučevale še gostujoče učiteljice: Rachel Brice (ZDA), Olga Meos (Kazakhstan), Maria Fomina (Ukrajina) in Haza Nadyka (Francija). Drugi festival se je zgodil leta 2017, kjer je poleg mene učilo še pet učiteljic in sicer Olga Meos (Kazakhstan), Tiana Frolkina (Rusija), Dominika Marko (Slovaška), Angelica Bressanin (Italija) in Elnaz (Švedska). Pred dvema letoma, leta 2023 sem v okviru 3. Fussion Bliss festivala gostila dve kolegici in sicer Violet Scrap in sosednje Italije in Hazo Aheli iz Francije. Letošnji festival je bil četrti po vrsti.

Od kje ime Fusion Bliss?
Najprej je bil Tribal Bliss (prva dva festivala – 2014 in 2017, op.p.), nato pa so se v svetu Tribal Fusion-a začele dogajati spremembe glede poimenovanja stila. Tribal Fusion je postal Fusion in tudi jaz sem preimenovala festival v Fusion Bliss. Pa tudi glede na to, da mi nismo osredotočeni na stilizacijo ameriškega tribal stila (ATS op.p.) se mi zdi povsem sprejemljivo ime Fusion Bliss.

Po kakšnem ključu izbiraš gostje festivala oz. kako si izbrala letošnji gostji sta bili Nivetha Shree iz Indije in Lamia Barbara Italije ?
Izbira je povsem subjektivna. Gostujoče učiteljice izberem glede na to, katere izmed njih me trenutno najbolj navdušujejo. Zelo blizu mi je indijska stilizacija. Glede na to, da tribal v osnovi bazira na indijskem plesu in flamenku, sem tokrat želela malce več pozornosti nameniti indijskemu plesu. Z Nivetho, letošnjo gostjo iz Indije sva se že večkrat po spletu pogovarjali o tem kako občudujeva delo druga druge in ona je enkrat omenila, da bi z veseljem prišla v Slovenijo. Tako je bila odločitev, da povabim njo povsem preprosta. Lamio pa poznam je vrsto let. Trinajst let nazaj je sodelovala v moji skupini Amaya collective (podporna skupina Amaya Dance Company z mednarodno zasedbo, op.p.). Od takrat dalje redno spremljam njeno delo. Zelo je napredovala, pleše namreč tudi klasični indijski ples Bharata Natyam. Postala je čudovita plesalka, je tudi odlična pedagoginja in zelo prijetna oseba.

Kako sta bili gostji zadovoljni s festivalom?
Zelo sta bili zadovoljni s kvaliteto festivala, saj to kar se gremo v Sloveniji ni ravno običajno. Namreč jaz sem se zelo potrudila, da so nastopale samo kvalitetne plesne skupine. Na festivalu je nastopila skupina Delirium Lene Petrovič Lukić, kjer vsa dekleta plešejo že zelo dolgo in moja skupina Amaya Colective, to so punce iz najbolj napredne skupine – pri meni so štirje nivoji in one so na najvišjem nivoju. Potem nekaj izvrstnih gostujočih plesalk in skupin in seveda naše sodelovanje – plesna točka vseh nas treh učiteljic. Res je bila predstava na nivoju. Zadovoljni pa sta bili tudi z organizacijo in vsem ostalim, rekli sta, da sem lepo poskrbela zanju.

Prvič v Sloveniji je bil izveden t.i. ‘performance project’ – projekt, ko plesalke lahko skupaj z učiteljico nastopijo na odru. V tujini je to že nekaj let popularno. Kako to, da si se odločila za to in kako je potekalo?
V resnici jaz delam ta ‘performance project’ že odkar delam festival, s tem, da sem na začetku jaz izbirala ljudi, za katere sem želela, da nastopijo v tem projektu, ker sem želela, da bo to na zelo visokem nivoju. Podoben projekt sem naredila tudi na predzadnjem festivalu, 2023, za projekt Čarovnica.

Tokrat so se dekleta za ta projekt prijavila lahko sama, tista, ki je to želela in so že mesec dni prej delale z izbrano učiteljico preko spleta. Kako je bilo s prijavami, je bilo po pričakovanjih?
Ja, bilo je po pričakovanjih. Malo me je skrbelo kdo se bo prijavil, ker je bilo to vseeno mišljeno za plesalke, ki že imajo nekaj izkušenj. Ta projekt je bil za plesalke iz nadaljevalnega nivoja in omejen je bil na deset ljudi. Nekatere plesalke so se ustrašile in so dobile občutek, da morda to ni za njih, zato so se prijavile res izkušene plesalke in posledično smo imeli res dobre skupine in smo delali lahko na visokem nivoju.

Kako si izbrala nastopajoče za Fusion Bliss predstavo? Poleg svojih tečajnic, nastopajočih iz projektov in gostujočih učiteljic, si povabila še nekaj zunanjih gostov.
Ja, povabila sem mariborsko Fusion skupino Luna Noir in mariborski Feniks tribe, ki so predstavljale ATS, solistko Patrizio Pin iz sosednje Italije in za predstavitev orientalskega plesa sta poskrbeli Aneja in Nastja Černigoj. Se mi nekako zdi prav, da kljub temu, da je to fusion festival, da ljudje vidijo še kaj drugega, kot npr. klasični orientalski ples. Tudi sama sem večkrat nastopila na orientalskih plesnih festivalih v tujini, večkrat kot edina predstavnica Tribal Fusion.

Na tvojih predstavah, produkcijah in haflah smo že nekaj let priča malce drugačnim napovedim točk, kot pa je to običajno za, recimo temu sestrske prireditve. Napovedi so poetične in same zase predstavljajo neko posebno umetniško vrednost. Kdo ti jih piše oz. jih pišeš sama in od kje inspiracija?
Te t.i. napovedi, ki to niso, pišem sama, namenjene pa so temu, da predstava lepo teče. Se mi zdi da klasične napovedi v smislu, kdo pleše, kaj pleše in koliko časa pleše odvzamejo občinstvu vso magijo predstave. Zato sem se odločila, da napišem tekste, ki pomagajo podpreti točke. Velikokrat so te poezije vezane na samo točko. Navdih sicer najdem v točkah, malo pa v tem kaj sicer hočem s plesom doseči. Kaj želim, da ljudje doživijo med predstavo in kaj želim, da od same predstave odnesejo. Obenem pa želim v ta besedila vnesti tudi življenje v trenutku, svet, ki ne temelji na zgodbah. To, da ni nujno ves čas razmišljati o zgodbah, ampak je dovolj samo glasba in da je dovolj samo gib in prisotnost. Navdihuje me tudi ritual gledališča. Zdi se mi zelo pomembno tisto obvestilo gledalcem na začetku naj ne snemajo in naj ne slikajo predstave, čeprav bi bilo to morda za nas boljše, ker bi to vsi objavljali na družabnih omrežjih in bi nas potem vsi prepoznali. Ampak ravno to, da so ljudje prisotni v trenutku v gledališču se mi zdi, da je gledališče postal prostor takega močnega rituala, kjer skupaj z drugimi gledamo magijo na odru in nismo v distrakciji.

Kako si zadovoljna z odzivom na festivalu – delavnice, performance project?
Sem zelo zadovoljna. Kot organizatorko me je seveda malce skrbelo kako bo, glede na to, da je Slovenija majhna, sem si želela, da bi se delavnic udeležile tudi plesalke iz tujine. Največ je bilo slovenskih plesalk, nekaj jih je prišlo tudi iz Hrvaške in iz Italije. Delavnice so bile skoraj razprodane. Prav tako je bil skoraj razprodana sobotna predstava oziroma sobotni gala šov.

Na letošnjem Fusion Bliss večeru je bilo zaznati tudi veliko inspiracije s strani klasičnega indijskega ples. Je to nov trend?
Niti ne. V triblu so elementi klasičnega indijskega plesa prisotni že od samega začetka v pozicijah telesa in rok. Letos pa smo na festivalu slučajno gostili dve plesalki, ki plešeta tudi indijski ples, zato se je morda zdelo, da je več indijskega plesa, ampak drugače pa temu ni tako.

Manca, ker te spremljam praktično že vse od začetka tvoje tribal kariere, ne morem da ne bi vprašala tole: zdi se mi, da se je poudarek pri tvojem tribal plesu preselil iz močnih izolacij zgornjega dela v kombinaciji z boku, v izjemno kreativno delo rok. Je to značilno tvoje ali je to nekaj splošna nadgradnja svetove tribal scene?
Ja, mogoče je res malce več kreativnosti z rokami. Prej so bile bolj okvir, zdaj pa so prisotne tudi kot akcent, poudarek. Prej so bazirale bolj na povezanih gibih. Veliko je vpliva iz različnih modernih plesov in stilizacij, kot npr. vogue. Na začetku so bile tribal roke bolj pod vplivom flamenka in klasičnega indijskega plesa. Definitivno bi rekla, da so roke bolj prisotne, ampak ne pri vseh. Jaz obožujem delo z rokami. To je moj umetniški podpis – kreativno delo z rokami, opažam pa da je tudi na svetovni sceni tribal fussion več poudarka na rokah.

Kakšni so tvoji plani glede festivala za naprej?
Ravno zdaj razmišljam o tem, morda je še malce prezgodaj, da bi na to odgovorila. Sigurno ga bom še organizirala, ampak zagotovo ne vsako leto, ker je to precej velik organizacijski zalogaj. Morda vsako drugo leto, ne vem, bom še razmislila.

(foto: arhiv Manca Pavli)

Za konec morda še nekaj besed o prihodnosti tribla oz. fusion-a. Je še vedno priljubljen doma in v svetu?
V Sloveniji se mi zdi da je ta stil vedno bolj priljubljen, saj tudi jaz tukaj ustvarjam že enaindvajset let in so že moje učenke postale učiteljice. Nerlisa poučuje v Kamniku, Lena poučuje tudi v okviru društva KUD Tarab, Nadia na Gorenjskem. Zdi se mi da je vedno vse odvisno od učitelja. Če je le-ta zavzet in ustvari dobro skupnost, potem se tam ustvari malce večji mehurček. Je pa ena velika sprememba. Na začetku, ko se je ta stil razvijal, je bil bolj vezan na Ameriko, kjer se je razvil. Zdaj pa temu ni več tako. Zdaj so izjemne učiteljice tudi v Evropi, v Aziji. Bi rekla, da se je ustvarila nova generacija tribal fusion plesalk, ki postaja bolj prepoznavna in bolj prepoznavna tudi preko družabnih omrežij.