Harlekin ostaja prostor, kjer lahko plešeš varno, svobodno in dolgo. In to je tisto, kar nas drži skupaj že 51 sezon.

4 hours ago 22

ARTICLE AD

Društvo za umetnost plesa Harlekin stopa v 51. leto delovanja, seveda pod vodstvom ustanoviteljice Ane Vovk Pezdir. Tokratni trojni intervju pa pripada ustvarjalkam celovečerne predstave Harlekinov zlati triptih, ki bo premiero doživela v soboto, 6. 12. v Žalcu, Andreji Šraj, Izi Skok in Galini Čajki.

Ob 51. letnici delovanja Društva Harlekin ste se odločili za nekoliko drugačen koncept predstave – predstavo treh obrazov plesa. Predstavite nam ga, prosim.
Andreja Šraj (modern): Hvala, draga Barbra. November je s svojimi retrogradnimi planeti prinesel kar nekaj hektike, veliko premikanja in preurejanja. Zdaj pa se stvari končno postavljajo na svoje mesto in z ekipo se že iskreno veselimo premiere. Ko smo začeli razmišljati o letošnji sezoni, smo si želeli ustvariti nekaj, kar bi zares ujelo bistvo Harlekina. V Harlekinu delujejo tri smeri: balet, sodobni ples in modern. Vsaka izmed smeri ima svojo moč, poetiko, svojo dinamiko, svoj način dihanja. A tisto, kar je pa meni osebno tako lepo, je prav to, kako se te smeri prepletajo v naših plesalkah. Mnoge med njimi plešejo v dveh ali celo vseh treh smereh in ta njihova vsestranskost jim daje izjemno širino in tudi posebno Harlekinovo prepoznavnost. Iz tega je prišla ideja triptiha. Treh samostojnih, a med seboj povezanih svetov, vsak dolg približno 20 do 30 minut. Želeli smo, da vsak del zadiha v čisti estetiki posamezne smeri, hkrati pa da kot celota tvorijo predstavo, ki gledalca pelje skozi različne plesne svetove, skupaj pa delujejo kot en večer, eno skupno doživetje. Ker smo v 51. sezoni delovanja in smo presegli okroglih 50 let, smo celotnemu projektu dali naslov Harlekinov zlati triptih. To je naš poklon ustanoviteljici Ani Vovk Pezdir, vsem plesalkam in plesalcem, vsem plesnim pedagoginjam in pedagogom, ki so delovali v društvu, dolgoletnemu delu društva, vsem trenutkom v dvorani in na odru, ki so nas skozi vsa ta leta izoblikovali.

Iza Skok (sodobni ples): Upor telesa izhaja iz preprostega, a danes zelo radikalnega vprašanja: kje je telo, ko ga ne čutimo več? V času, ko se naš svet seli v digitalno, v biohekanje, v optimizacijo in konstantno nadgradnjo, se mi zdi pomembno vprašanje, ali se telo umika – ali pa ga lahko ponovno povrnemo v center izkušnje. Predstava raziskuje ravno ta prostor napetosti med vidnostjo in izbrisom. Skoraj izgubljeno, potisnjeno telo me zanima kot simbol: je tisto v nas, ki je še živo, a prezrto. Gib postane upor – ne agresiven, temveč tih, senzoričen, organski. Upor kot vrnitev k tkivu, dihu, k notranji pulzaciji, ki nas dela človeške.

Galina Čajka Kuhar (v svojem ter v imenu druge pedagoginje za klasični balet Marine Krasnove): Z Marino Krasnovo v Harlekinu skupaj poučujeva balet, kjer skrbiva za ohranjanje klasične tradicije in razvoj mladih plesalk. Ob jubilejni obletnici delovanja društva sva si želeli ustvariti nekaj posebnega – predstavo, ki ne pokaže le končnega odrskega blišča, temveč razkrije tudi tisti vsakdanji svet baletne pedagogike, kjer se rojevajo plesna disciplna, estetika in izraz. Balet je estetsko in tehnično jedro Harlekinove tradicije, ki jo kot društvo negujemo že desetletja. Že 37 let združujemo mlade plesalke, pedagoginje in ljubitelje baleta, pri čemer klasični tradiciji dodajamo ustvarjalnost in samostojnost. Čudeži baleta ne nastajajo le na velikih odrih, temveč vsak dan – ob drogu, v vadbeni dvorani. Tam se vaja preoblikuje v umetnost, natančnost v gracioznost in disciplina v svobodo gibanja. Prav to sva želeli predstaviti s konceptom Klas koncerta. Klas koncert razkrije potek baletne ure in sledi tradiciji velikih baletnih šol, kot sta Bolšoj in Vaganova akademija, kjer so takšne predstavitve poklon učiteljem, njihovemu delu in lepoti klasičnega plesa. Na odru bodo nastopile učenke od 1. do 6. razreda baleta ter srednješolke. Za vsak razred sva z Marino pripravili kratko koreografijo, ki ujame njihovo tehnično napredovanje, plesno zrelost in osebni izraz. Ti odrski utrinki so drobni odsevi učne ure, a hkrati pričajo o njihovi vztrajnosti, predanosti in ljubezni do plesa. Klas koncert je zato praznik elegantnega gibanja – trenutek, ko se tradicija preplete z mladostno energijo in ko vsakdanji vadbeni ritual zasije v soju odrskih luči.

In seveda črpate vsa znanja, ki ga posreduje ustanoviteljica društva Ana Vovk Pezdir. Kakšen je vaš spomin na začetke druženja z Ano oz. kakšna energija se spleta do njenega dela?
Andreja: Moj prvi stik z Ano Vovk Pezdir in s Harlekinom sega v leto 2006, ko sem kot gostja skupine Akt zaplesala v celovečerni predstavi Reflection on Life v koreografiji Mojce Ussar. Dva tedna po premieri sem odpotovala na študij v New York, toda ko sem se po nekaj letih vrnila v Slovenijo, se je zgodilo prav lepo naključje. Ana je ravno iskala nekoga, ki bi prevzel poučevanje skupine Akt. Tako sem leta 2010, kot popolna začetnica na področju plesne pedagogike in koreografije, začela poučevati modern v Harlekinu. Letos je moja 16. sezona. Najbolj živo se spominjam njenega zaupanja. Nikoli ni prišla preverjati na ure, kar me je takrat kar malo presenetilo. A vedno je rekla, da se vse vidi na odru in res se. Na prvi produkciji me je fascinirala njena izjemna organiziranost. Vse je imela urejeno, od otrok do staršev. Hkrati pa sem imela občutek, da se je vsi malo bojijo. Potem pa sem začela poslušati zgodbe plesalk, ki so odraščale ob njej. Bile so polne radosti, nagajivosti, smeha in hvaležnosti. Spoštovale so jo in jo imele iskreno rade. Ana je zelo neposredna. Nikoli ne olepšuje. Ko pohvali, pohvali iskreno in to mi ogromno pomeni. Je zakladnica znanja. Že samo če jo poslušaš, se ogromno naučiš. Ana je specialistka za predšolske otroke in pripravnice. Plesalke, ki pridejo k meni na modern iz njenih ‘rok’, so vedno zelo dobro pripravljene. Pri takšnih plesalkah lahko mirno gradiš in nadgrajuješ tehniko, ker je osnova močna in čista. To je bil pravi užitek. Dobiti skupino mladih plesalk, ki jih je oblikovala Ana. In prav zato imam do njenega dela veliko spoštovanje. Ana je tisti temelj, na katerem lahko mi ostali gradimo.

Iza: Ano sem spoznala na zelo lep način – pristopila je do mene po ogledu moje koreografije in me preprosto vprašala, ali bi želela učiti v Harlekinu. To je bil trenutek, ki me je močno zaznamoval, ker sem v njenem povabilu začutila spoštovanje do mojega dela in prepoznanje potenciala. Cenim njeno podporo, predvsem pa prostor, ki ga daje za ustvarjanje brez pretiranega vmešavanja. Zaupanje, ki ga izkaže, je zame dragoceno – omogoča mi, da kot avtorica in pedagoginja rastem v lastnem ritmu in po lastnem raziskovalnem impulzu. Ta svoboda je eden od razlogov, da sem tu še vedno z veseljem.

Galina: V Harlekinu poučujem skoraj eno leto, na povabilo Ane Vovk Pezdir. Njeno povabilo sem z veseljem sprejela, saj že od začetka najinega sodelovanja čutim izjemno spoštovanje do njenega dela in predanosti baletni umetnosti. Cenim njen pogled na razvoj mladih plesalk in njeno neomajno zavezanost kakovosti. Ta odnos do umetnosti nas vodi tudi pri vsakdanjem delu v dvorani – in prav zato lahko skupaj dosegamo rezultate, na katere smo zelo ponosni. Letos smo z učenkami 6. razreda na mednarodnem tekmovanju TuTu 2025 osvojile 3. mesto v skupinski kategoriji, pred nami pa so novi izzivi: priprave na Baltek in sprejemne izpite na konservatorijih.

Torej je Harlekin prostor v katerem lahko izrazita vse svoje ideje?
Andreja: Harlekin je zame prostor popolne ustvarjalne svobode, in to je nekaj, za kar sem res iskreno hvaležna. Vse ideje, ki si jih zamislim, se lahko uresničijo. Nikoli nisem naletela na omejevanje ali dvom. Hkrati pa dobro poznam način delovanja društva in možnosti, ki jih imamo na voljo, zato vedno oblikujem projekte realistično, v okviru tistega, kar lahko res kakovostno izvedemo. Ravno ta kombinacija, odprtost za ustvarjanje in zavedanje praktičnih okvirov mi daje občutek, da lahko v Harlekinu resnično razvijam svoj umetniški izraz.

Iza: Da. Harlekin je zame predvsem prostor, kjer lahko kot učiteljica razvijam svoje ideje in jih preizkušam v praksi z mladimi plesalkami. Zdi se mi dragoceno, da imam možnost oblikovati ure po lastnem pristopu, raziskovati s skupino in graditi koreografije, ki izhajajo iz našega skupnega giba in energije. Hvaležna sem za zaupanje in ustvarjalni prostor, kjer se lahko kot pedagoginja razvijam, rastem in s plesalkami postopoma gradim njihov odnos do telesa in sodobnega plesa.

Koliko pa se je Harlekin spremenil v teh letih in čemu to pripisujete ali je še vedno nekakšen varen plesni prostor?
Andreja: Harlekin je bil in ostaja varen plesni prostor. To čutim vsak trening v odnosu do plesalk, staršev, do ustvarjalnosti in do načina dela. Seveda pa se je v vseh teh letih marsikaj spremenilo, tako okoli nas kot v nas samih. Spreminjajo se generacije otrok, njihov tempo življenja, njihov način razmišljanja. Spreminja se tudi pristop k delu z mladimi in trendi v plesnem svetu. In nenazadnje, v Celju je danes veliko več plesnih šol kot nekoč. Kljub temu Harlekin ostaja zvest svojemu poslanstvu: sodobni in ustvarjalni ples, z zelo močno baletno bazo. Modern se je v društvu močneje izoblikoval z mojim prihodom. Za plesalke, ki so želele več nastopov, smo začeli iskati festivale in tekmovanja, kjer so lahko nastopale tudi s solo in duetnimi koreografijami. Zaradi tega smo začeli trenirati več in raven plesnega znanja se je hitro dvignila. Nikoli pa nismo začutili potrebe, da bi se vključili v plesno zvezo. Želimo ohraniti svojo umetniško, ustvarjalno pot in ne tekmovalne okvirje. Kljub temu Harlekinove plesalke redno zmagujejo in se uvrščajo na gala večere festivalov doma in v tujini. Zelo sem ponosna, da so tako visoko ocenjene, čeprav nikoli ne treniramo ‘za tekmovanja’. Ko ustvarjam tekmovalne koreografije, vedno stremim k netekmovalnosti, k umetniškemu izrazu. In ravno to drugačnost sodniki pogosto sprejmejo z navdušenjem. Največjo spremembo pa opažamo v tako imenovani ‘obrnjeni piramidi’. Nekoč je bila široka baza otrok in le majhen vrh tistih, ki so ostali dolgo in vztrajali. Danes je ravno obratno. Zakaj je tako, težko rečem. A kljub temu Harlekin ostaja prostor, kjer lahko plešeš varno, svobodno in dolgo. In to je tisto, kar nas drži skupaj že 51 sezon.
Iza: Ker sem v Harlekinu prisotna tretje leto, težko govorim o vseh zgodovinskih spremembah prostora, lahko pa opišem, kako ga doživljam skozi generacije, s katerimi delam. Opazim predvsem spremembo v pristopu otrok in staršev do treninga sodobnega plesa – manj je tiste predanosti, ki sem jo sama čutila kot otrok, ko je bila plesna dvorana prioriteta, mi pa smo z veseljem žrtvovali prosti čas, dodatne termine, včasih tudi kakšno šolsko uro. Danes je tempo drugačen, urniki so natrpani. V uri in pol treninga dvakrat na teden zato skušamo v narediti največ, kolikor je mogoče. Kljub temu se imam srečo učiti res izjemno skupino deklet – radovednih, predanih, občutljivih za gib in odprtih za raziskovanje.

Kaj je vodilo pri vajinih predstavah, kaj spodbudi vajino koreografsko žilico? Se mogoče z leti in okoliščinami tudi to spreminja?
Andreja: Pri vsaki predstavi moram najprej začutiti, da imam nekaj globljega za podeliti. Vedno izhajam iz sebe, iz svojih občutkov, iz doživljanja sebe in drugih, iz energije, ki jo zaznavam v prostoru in med plesalkami. Če tega notranjega impulza ni, tudi proces ne steče. Ko sem izvedela, da bo za našo jubilejno sezono nastal triptih, sem začutila olajšanje. V tistem trenutku preprosto nisem imela občutka, da imam kaj ‘povedati’ v celovečerni formi, in ne vem, ali bi se ji v tisti energiji lahko polno posvetila. Zaupam, da se stvari zgodijo ob pravem času tudi v umetniškem procesu. S plesalkami sem počasi začela ustvarjati gibalni material, čeprav nisem imela pojma, kam me bo vodil ali kaj bo sporočil. V proces sem povabila dramaturginjo Nušo Komplet Peperko. Ko sem ji začela pošiljati prvi material, se je njej začela odvijati zgodba, ki je jaz še nisem videla. Nuša je v ekipo pripeljala še glasbenico Nušo Ofentavšek, ki je ustvarila avtorsko glasbo. Z vsakim dnem, z vsako vajo in z vedno več materiala se je dramaturginji izkristalizirala popolna slika, povezava z letošnjo Veronikino nagrajenko, pesnico Natalijo Milovanović in njeno pesniško zbirko Tuja mehkoba. Tako je moja inspiracija za predstavo ‘Svet stoji, vsakič najslabši, vsakič najboljši doslej’ postala Natalijina poezija, prebrana in izluščena skozi Nušin dramaturški pogled, ter prežeta z glasbo Nuše Ofentavšek. A temelj vsega so moje plesalke skupine Akt: Jedrt Birsa, Zala Guzej, Neja Kovačić, Sara Kovačić, Mia Lovrenčak, Trina Mihelak, Anja Štorman in Maša Vlaovič. Brez njih ta proces ne bi imel ne oblike ne duše. Tako da ja, z leti in okoliščinami se moje ustvarjanje spreminja. Danes se veliko bolj zanašam na proces, na zaupanje in na to, da se pravo vodilo razkrije šele med delom. Ravno v tem je lepota ustvarjanja.
Iza: Moje ustvarjanje postaja vedno bolj senzorično, manj formalno. Zdaj me zanima, kako telo misli, ne le kako se premika. Ter kako v časovni, prostorski in finančni podhranjenosti delovati čim bolj kakovostno.