Mamin fotoalbum

Ob skorajšnji prvi svečki svojega sina pregledujem fotogalerijo na telefonu. Že v drugo mi skoraj nikoli ni uspelo narediti fotografije dojenčka ob vsakem dopolnjenem mesecu. To me niti ne preseneča, niti ne gane, saj imam ovekovečenih neskončno morje drugih trenutkov: prvič s sestrico, prvič v vozičku, prvo pasenje kravic, prva žlička hrane ... Vseeno pa mi nekaj fotografij manjka. Rada bi imela fotografijo, kako zvečer uspavam oba otroka, spomin na to, kako težko razdelim svojo pozornost, svojo nežnost in bližino, svoje telo na dva dela, v kakšnih čudnih položajih ležim ob njima in kako me mineva potrpljenje. Rada bi se spominjala svojega obupanega pogleda in nepotrpežljivosti, kot opomnik, da sem se s tem naučila ustaviti se in samo biti. Rada bi imela fotografijo svojega objokanega in obupanega obraza, ko nisem več vedela, kam in kako. Ko mi je bilo vsega preveč in sem padla v solze zaradi ene malenkosti, ki je odbila zamašek steklenici mojih občutkov. Da bi se lahko spo...