Stalne besedne zveze

Za poimenovanje stvari, pojavov, pojmov, dejanj v jeziku uporabljamo besede. Ker pa je stvari, ki jih hočemo poimenovati, več, kot je besed, si – poleg več pomenov iste besede – pomagamo s stalnimi besednimi zvezami. To so zveze vsaj dveh besed, ki določeni pomen izražata le, če stojita skupaj: nobena beseda v zvezi tega pomena ne izraža samostojno. Dober primer take zveze je morski prašiček, ki jo eSSKJ razlaga: »brezrepi glodalec z večjo glavo, kratkimi nogami in čokatim trupom«. Pomena te živali samostojno ne izraža ne morski ne prašiček. Stalne besedne zveze se najpogosteje uporabljajo v strokovnih besedilih, saj je v posameznih strokah potreba po razlikovanju med posameznimi pojavi večja kot v splošnih besedilih. To lahko pokažemo na primeru besede pes: za laika in nepoznavalca psov je dokaj vseeno, v katero pasmo določeni pes sodi, v stroki pa so pasme jasno določene – najpogosteje so poimenovane s pridevnikom pred besedo pes, npr. grenland...