.jpg)
4 hours ago
17
Piše: Tonja Jelen
Pesniška zbirka Pankrt pesnice Sonje Votolen (1956) je eden izmed največjih krikov bolečine, nastal zaradi matere in njene neljubezni do lastnega otroka. Subjektinja z vsem ekspresivnim izrazom kaže na anomalije materinske dinamike, ki je ves čas sesipavala otroka in ga uničevala. Tudi ko je otrok odrasel, čuti, kaj vse je izgubil in kaj vse nikoli ne bo nahranjeno zdravih čustev in poznejših vzorcev. In tu so zdaj čustva, ki polnijo prazno posameznico, ki ji nihče ne more izpolniti pričakovanj in zapolniti bolečine, ki jo preveva skozi vsa obdobja njenega življenja.
Pesmi so razdeljene na cikle, med njimi so citati modrosti in strokovnjakov ter strokovnjakinj, ki se ukvarjajo s celjenjem materinskih ran. Med drugim je Aleksandra Kocmut v svoji spremni besedi precizno zapisala, kaj vse je trnjeva mati. In kaj vse lahko zakrivi, da pohabi svojega mladiča. Otroka. Ki to ostane za zmeraj.
Pesniško delo brezkompromisno kaže na čustvene zlorabe, ki so bile spretno skrite in zatajevane. Medgeneracijska travma se razkriva z vsemi nazornimi sredstvi. Če je Svetlana Makarovič govorila o pankrtu v drobcih, zdaj Sonja Votolen z vso neposrednostjo nagovarja in se izpoveduje o vsej rani, ki ji ni videti konca. To so pesmi, ki ne prizanašajo narcističnim materam, ki ne zmorejo čutiti otroka in se zavedati svojih materinskih nalog. Vendar to ni pesniška zbirka, ki bi moralizirala. Gre za nujen razkroj podobe cankarjanske matere, saj se v danih pesmih mama odslikava v popolnoma drugačni luči: »Tvoj sladkobni nemed steče po / meni in me zlepi do zgroženosti / Potlej doma spiram in spiram to / umetno sladkobo da se mi gnusi / telo ker je dovolilo nemedni dotik / ki bi se ga rada znebila« (Votolen 2025: 65). Pesniška zbirka gradi na ravni čustev in na telesnosti, ki je nekoč hrepenelo po materinskem dotiku, a zdaj čuti ves odpor in gnus. Vse to stopnjevanje ogroženosti pesnica izraža z vsem čustvenim in telesnim odporom, pri čemer se sklicuje na spomine in zdajšnje spoznanje. To je zaklinjanje nad lastnim življenjem, za katerega bi se mati subjektinje odločila tudi drugače. Torej ne. Neposredno in odkrito zaničevanje otroka je rezultiralo v materinsko rano, ki je ni mogoče pozdraviti. Tudi sam naslov neposredno kaže na nezaželenost in vso ljudsko in resnično tragiko pankrta oziroma pankrtice.
Odločen jezik – pri tem gre za premišljene jezikovne prijeme, zanikanje, nove besede – in močan slikovit izraz sta kazalnika, ki pomembno vplivata na samo zbirko: delo se zasidra v vso jedro bolečine subjektinje in tako razumna kot čustvena raven kažeta na to, kako pomembno je biti človek in izpolnjevati človeške naloge. Gre za analitičen odnos, ki bazira na lastnem uvidu in spoznanji s teoretskim aparatom. S tem delo ni enoznačno.
Pankrt je pesniška zbirka, ki nujno prikaže na (ne)odnos, ki vpliva na to, kako se posameznica sproti rešuje. Pri tem je čutiti tudi moč upora, poguma in kritičnosti, pri tem pa je pesnica zadela bistvo – kako vstati in živeti na novo in opolnomočeno.
English (US)