Jože Štucin: MARŠ NA SOČI

Čeprav je prva asociacija, ki jo imata bralec in bralka glede naslova zbirke, lahko vizualizacija prve svetovne vojne ali vizija revolucionarnega Don Kihota v boju z mlini na vodi, je pesniška zbirka Marš na Soči le ena v nizu knjig na temo pesniških meditacij o času, minevanju, reflektiranju sebe in narave ter življenja v luči smrti. Kakorkoli obrnemo, pa lahko rečemo, da je Štucin zrel in samosvoj pesnik, ki je zadnja leta presenetil s številom kvalitetnih zbirk, v katerih je načel pomembna eksistencialna vprašanja in skiciral metafizična presečišča, v katerih se je znašel iz povsem osebnih razlogov. Pesnik, pisatelj, glasbeni pedagog ter literarni in glasbeni kritik, ki si je pred kratkim “naložil sedem križev”, je junija 2026 za svoj pesniški opus prejel nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti, ki se vsako leto podeljuje v sklopu mednarodnega pesniškega festivala Lirikonfest v Velenju in sicer za desetletni pesniški opus za odrasle. Ni čudno, da je Štucin prepričal žirijo, saj je v zadnjih letih izdal vrhunske pesniške zbirke kot so Mrak in zarja, Bela čaplja, Matador in ljubica in še bi lahko naštevali. Njegov opus sega v leto 1986, ko je v samozaložbi izdal prvenec Ritem zavesti, kateremu so pod taktirko različnih založb sledile zbirke s prepoznavnimi naslovi kot so Breztelesje in gon, Ob dotiku, Market kvintesenc/Persona non grata, Heks ‘n’šus, Zgoraj, Čuja, Tattoo trenutka itd. Nekatere zbirke je izdal pod psevdonimom Regina Kralj, pod druge se je podpisal kot Jožek oz. Jože.

V pričujoči zbirki omenja številne znance in prijatelje, ki so nanj naredili velik vtis – med njimi najdemo pisatelja Petra Božiča, pesnika Tomaža Šalamuna in Aleša Cveka, o katerem v pesmi z naslovom aleš zapiše: “… aleš je bil moj učenec, prijatelj in pesnik / trenutka, ki ga ni več.” Tako kot že prej v zbirki Bela čaplja, se tudi v pričujoči zbirki spogleduje s koncipiranjem časa, zlasti med opazovanjem narave, vseprisotnosti smrti in lastne duševnosti – tako v pesmi z naslovom zamaknjen opiše dva občutka, povezana s časom: “…kombiniram dva občutka: / izgorevanje in / topljenje. // zamaknjen sem tudi zaradi časovnega / zamika: / včeraj ni danes, / jutri pa bo včeraj / ta hip.” V pesmi analni finale pa zapiše: “… gledam vas skozi oči spominov, / vse je bilo kot hip, / včeraj, / ne, / malo prej. // gledamo se kot obvezniki, / ki služimo času. // vsi. // pa ravno čas je ključen, / čas, / ki omogoča muziko, / naš čas, / pretekli, sedanji, sedanji …” Ne preseneča nas, da se kot glasbeni pedagog večkrat naveže tudi na ritem in glasbo, bodisi skozi ponovitev prvega dela verzov (npr. pesem tačka) bodisi s konkretnim opisom zvena violine, ki “milostno boža misli” (pesem mili glas) ali pa kot odsotnost tišine (pesem živeti v hrupu). Posebna občutja mu vzbudijo tudi cerkveni zvonovi, ki se mu zdijo nepotreben vmesnik med človekom in Bogom, saj v pesmi sam s tabo duhovito zapiše: “…vseeno te vljudno prosim, / da ukažeš svojemu reklamnemu agentu / v domači cerkvi, / da ob svetkih in petkih manj rogovili / s tistimi groznimi bobni v turnu, / ki naznanjajo blodnje / in … / … nimam besed … / … le tiho naj bodo, // raje bi bil sam s Tabo.” Zanimivo je, da Štucin – kot že v nekaterih prejšnjih pesniških zbirkah – naslove pesmi in njihove začetke opremi z malimi črkami, medtem ko osebam in bogu nadane veliko začetnico. Z veliko začetnico naziva tudi Sočo, ob kateri ga prevevajo ekstatična občutja, saj npr. v pesmi marš na Soči II zapiše, da “… še kamenčki na poti, / se zdi, / imajo svoje statične orgije … // hm, / pomislim, / tole je ene sorte / marš nazaj – / v raj.”

Posebej duhovit je Štucin v pesmih, v katerih polemizira o sebi, saj se tehtna filozofska vprašanja včasih znajdejo z roko v roki z otroškimi prebliski, preigravanji ludistov pa tudi s pragmatičnimi ugotovitvami glede starosti. Tako v pesmi strašna starost zapiše, da je z leti vse vedno bolj domače: “… kamor grem, samo ljudje, / živali in rastline, zrak, / pa mogoče kamni, voda, zemlja ali pesek.”, medtem ko se v pesmi cepetavček priduša nad vrsto, za katero se zdi, da se nikamor ne premakne: “… sem nevrotik? / sem kolerik? / imam presežek časa? // cepetam v asfalt: / pred mano človek, / za mano človek, / vrsta je človeška,/ nič se ne premakne, / nihče ni v gibanju, / vsi so cepetavčki. // tudi jaz. // so vrste in vrste, / v eni stojiš, / v drugi si sorta neke biti.” Pritožuje se nad neprizemljenimi metafiziki in kradljivci sanj (pesem zmikavti) ter se razpiše o vesolju kot o agregatnem stanju (pesem novo vesolje). Sprašuje se, ali zrcalo, ki gleda nazaj, vidi človeka ali žival, poizveduje o podobi brez duše (pesem zrcalo) ter ozavešča svoj odnos do mame preko sanj (pesem sanje). Tu so še pesmi kot kritika na sodobno potrošništvo in pretiran konzumerizem (pesmi preveč hrane in smeti) in pesmi, ki opozarjajo na potrebo po simbolični prizemljitvi želja in raziskovanju lastnega nezavednega (pesmi na dah, dol in dol). V končni fazi se namreč zdi, da se pri Štucinu vse zvede na telo črke in mesenost poezije, ki je utelešena deloma skozi vizualizacijo ustreznih metafor deloma pa skozi ritem in zvočni ustroj pesmi. Na enem mestu se dotakne tudi samega procesa ustvarjanja pesmi, saj v pesmi z naslovom korekture nervozno pripomni: “a naj tole popravljam, / besede preurejam, / črke zamenjujem? // kdo sem jaz, / ki bi metal v smeti samega sebe; / s kom naj grem v dogovor, / da ostajam nedotakljiv / in sam pred sabo / čist?”

Štucin se v pesniški zbirki Marš na Soči poigrava z različnimi formami – od haikuja pa do delno rimanih daljših pesmi. S prepoznavnim humorjem začini svoje pesniške impresije in ekspresije ter tako primakne še en (posoški) kamenček k mozaiku svoje 40-letne pesniške ustvarjalnosti. Medtem ko v uvodu k zbirki omenja citat Mire Furlan o neponovljivem “tukaj in zdaj” kot o budizmu v praksi, v spremni besedi Marija Švajncer zapiše: “Jože Štucin oblikuje dvojice izključevanj, nasprotja trditev in zanikanj. Zapiše verze o lastnem ustvarjalnem postopku, daje se in razgalja, zmore pa tudi subtilno samoironijo. Čeprav je močan pesniški jaz, vseeno pripisuje pomen tudi povezanosti z drugimi ljudmi in premišljuje o povezanosti vrednot, ki si jih deli z njimi. Zgodi se, da udeleženci in ocenjevalci skupnega dogajanja v svojih sodbah ne izrekajo besed pomiritve. Omeni nežno ljubezen, ki ji je zavezan, saj ta traja za vse življenje.” Za zaključek lahko dodamo le še misel, da je z branjem Štucinove poezije podobno kot s Heraklitovo trditvijo, da ne moremo dvakrat stopiti v isto reko – tudi njegova poezija je pri vsakem prebiranju drugačna …

Miša Gams