ČUDOVITE PESMI O LJUBEZNI, DUŠI, HREPENENJU IN IZGUBI

ČUDOVITE PESMI O LJUBEZNI, DUŠI, HREPENENJU IN IZGUBI

Slovenski pisatelj, pesnik, dramatik in scenarist Feri Lainšček je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor v njižni zbirki Frontier objavil svojo drugo, dopolnjeno izdajo pesniške zbirke Šlagerji (2025). Oblikovanje in prelom je pravil Peter Dobaj, spremne besede so napisali Dušan Hedl, Dragan Bulić in Matej Krajnc, dodane fotografije so iz avtorjevega osebnega arhiva.

V Slovenskem pravopisu je beseda šlager pojasnjena kot popevka in priljubljena popevka, v Slovarju slovenskega knjižnega jezika je navedeno, da je izraz šlager zastarel in pomeni popevko, ima pa tudi publicistični pomen kot aktualna tema, ki se pogosto ponavlja, in celo uspešnica leta, Slovar tujk pa gre še dalje in šlager izenači z modno popevko kot lahkotnim glasbenim delom brez posebne glasbene vrednosti.

Naj ima beseda šlager tak ali drugačen pomen, je treba poudariti, da so v Lainščkovo pesniško zbirk Šlagerji uvrščene umetniško dognane ter ušesom, očem in duši nadvse prijetne pesmi. V njih se oglašajo trije glasovi, in sicer subtilni verzi, ki jih izreka pesnik, ter drugi in tretji glas, ki ju je slišati kot izpovedi, želje, pobude in razočaranja ženske in moškega, glasovom pa je skupna ljubezen v vsem svojem razkošju in paleti čustev od čarobne, sladke in vznemirljive zaljubljenosti, uresničitve in vrhunca doživljanja pa vse do izgube in izginjanja tega skrivnostnega stanja, porajanja žalosti in tavanja v samoti. Ljubezen se hoče združiti z večnostjo, mogočna je in pogosto nespametna, jemlje si vso oblast, hkrati je poosebljena svoboda. Pesnik jo kot melodijo zaigra na različnih glasbilih in vodi ubran orkester, ta se oglaša z različnimi toni, zdaj blagoglasnimi, drugič kakor zvonjenje, v kateri prevladuje bolečina. Slišati je klarinet in violino, mogočno zabobnijo bobni, vse skupaj postaja čedalje bolj vabljivo, čudovito živo, zapisano preteklosti, zasidrano v sedanjosti in ponujeno prihodnosti.

In potem je tu še reka, reka modre barve, enkrat samkrat poimenovana Mura. Ptice se oglašajo s svojo radoživo pesmijo, nebo je jasno, veter pihlja umirjeno kot sapica ali se zaganja v stoletna in mlada drevesa. Ravnica vabi s svojo prostranostjo: odpraviti se je mogoče nekam daleč, toliko vsega se bo še dogodilo; misel, da se bo treba ustaviti, je mogoče utišati z lahkoto. Včasih se uresničijo želje, drugič straši negotovost, zazija praznina in preži samota. Ona in on se iščeta, hrepenita drug po drugem, se najdeta in izpolnita tisto, kar se je porodilo v njunih dušah. Duša pomembno zaznamuje Lainščkovo poezijo. Iz nje prihajajo pesniški čudeži, napolnjena je s čustvi in poletom, toda pride dan, ko tudi močno zaboli. Pesnik se zna prepričljivo vživeti v dušo ženske in sam postane nežna ženska duša.

Avtor v presunljivo lepih stihih razkriva človekova najgloblja občutja, sanje, hrepenenje in upanje. Ljubezen zaplava nad angeli in vilami, za hip je zapisana celo beseda greh, kaj kmalu pa ljubezen ne dovoli, da bi jo karkoli omejevalo in zaustavilo. Poleti v višave, rajska je, božanska in nad vsakdanjimi določili; kadar traja, je resnična, nezaustavljiva in nepremagljiva. Poet je njen glasnik, hvalivec in čarovnik, ki potuje od ene skrajnosti do druge – od razkritja strasti in čutnosti do porajajočega se dvoma. Nekega dne je slišati vprašanje, zakaj ljubezen ni več takšna, kakršna je bila na začetku srečanja. Na kaj je dvojica pozabila? Kaj je tisto, kar je izpustila iz rok? V ljubezenskem poletu so se spreletavale ptice. Sta ona in on kar tako spregledala, da je jata odletela in je nebo zdaj prazno? Ali sta bila brezbrižna in nista pomislila na to, da bi bilo treba odnos nekako graditi in ga oblikovati? Nič samodejnega ni bilo v vsem skupaj. Zavel je hlad in vse je postalo drugačno in nekakšno pestovanje spominov. Nihče jih dvojici ne more vzeti, ne sme se jih polastiti, toda kar sta ohranila v zavesti, zdaj ni več tisto, kar ju je zapolnjevalo in osmišljalo njuno bivanje. Sreča je ugasnila kot dogori sveča.

Feri Lainšček v prelepih verzih pripoveduje zgodbe, polne čustvenega razkošja, vabil in spodbud, sčasoma pa te zgodbe torej odene v ohranjanje, oživljanje in prebujanje spominov. Ker so se zgodile in ker so bile tako resnične, je čas brez ljubezni toliko bolj težak in moreč, iskanje brezupno, zgolj hotenje po zatekanju, ki se ne konča v zanesljivem in varnem zatočišču. Moški, ki ga je ženska ljubila, je ostal v njej, ljubljeni je odnesel s seboj njen vonj in njeno toplino, ne da bi pravzaprav vedel, da bo z ljubeznijo ostal za vedno zaznamovan in določen. In vendar sta se morala raziti, ljubezen je kljub razkošju občutkov prišla do konca, pomaknila se je v čisto drug čas, toda ona in on bi v tem trenutku lahko dahnila: poglavitno je, da je bila.. Zgodila se je in njen potek je bil prepričljiv, razburljiv, razburkan, sladostrasten in neponovljiv. Morda se bo še kaj primerilo, ljudje pridejo in gredo, vstopajo v življenje drug drugega, toda tisto, kar se je v nekdanjih časih uresničilo z neko dotlej neznano osebo, potem pa poosebljenim božanskim darilom, je bilo enkratno, strastno in noro. Resnica in razumno sklepanje pri tem nista imeli nikakršne veljave.

Kar zadeva formalni vidik, so skoraj vse pesmi oblikovane v štirivrstične kitice z zaporednimi, oklepajočimi, prestopnimi in pretrganimi rimami. Čeprav je oblika tradicionalna, se Lainščkova poezija odlikuje z modernostjo posebne vrste in nadvse aktualno govorico. Metaforika je izbrana in nosi avtorjev pečat ter barvito pesniško pisavo izjemno nadarjenega ustvarjalca. Njegova dela so prevedena tudi v številne tuje jezike in priljubljena pri bralkah in bralcih različne starosti. V nekaterih pesmih je slutiti globino Lorcove poezije, odsev ljudske pesmi v najboljšem pomenu besede in neuresničeno hrepenenje slovenske moderne, vendar ne bi bilo mogoče govoriti o neposrednem vplivu, saj je Feri Lainšček izviren, izrazno močan in umetniško prepričljiv literarni ustvarjalec. .

Knjigi Šlagerji izrekajo dobrodošlico in popotnico urednik Dušan Hedl, tudi sam glasbenik, nekdanji radijski urednik in velik poznavalec glasbe Dragan Bulić ter kantavtor, pesnik in podpredsednik Društva slovenskih pisateljev Matej Krajnc. Hedl opisuje, kako se je prvič srečal z Lainščkom: tedaj nekako nista vedela, kaj bi počela drug z drugim, saj je bil prvi zadrt alternativec, drugi pa visoko uveljavljen profesionalec. V naslednjih letih sta se kdaj pa kdaj srečavala pri različnih dogodkih, vendar pa se je njuno intenzivno sodelovanje začelo šele po tridesetih letih. Hedl je umetnika spoznal kot sodelavca in mu nameni naslednje besede: »Eksplozivnost, enostavnost, sprejemljivost, učinkovito nadgrajevanje idej, predvsem pa minimalen čas od sklenitve dogovora do izpeljave je nekaj, kar pri Feriju impresionira,« in doda, da ima opraviti z nekom največjim, tako rekoč pop zvezdo med slovenskimi pisatelji. »Slava, ki jo uživa pri ljudeh, je neverjetna in vzbuja veliko optimizma. Če vsi drugi nehajo pisati in govoriti v slovenščini, je Ferijevo delo dovolj, da bo naš jezik na svetovni sceni živ še naslednjih milijon let.« Dragan Bulić se spominja, da se je Feri Lainšček na začetku svoje ustvarjalne poti uveljavil kot pisec šansonov in popevk, čez leta je postal popularen kot pisec filmskih scenarijev in pesmi, ki jih izvaja mlada pevka Ditka. Matej Krajnc obuja spomine na svoje vstopanje v glasbeni svet in pravi, da je bila poezija vedno njegova prva ljubezen, Lainščkovo pa občuti kot čisto posebno ptico, ki prileti v naročje vsakič, ko jo zares potrebuješ. Pesnik je njegov prijatelj že več kot tri desetletja, zadnja leta pa je uglasbil nekatere njegove pesmi.

Če je kar naprej slišati, da v naši podalpski deželi premalo beremo, je Feri Lainšček zagotovo avtor, ki nas vedno znova povabi in spodbudi k branju, nam polepša naša življenja, ponuja vprašanja in odgovore o takem in drugačnem smislu ter odkriva lepoto in spoznanja v na videz neznatnih in drobnih stvareh.

Marija Švajncer