PODALPSKE ODŠTEKANKE MIŠE GAMS

Piše: Marija Švajncer

Miša Gams, slovenska pisateljica, pesnica, literarna kritičarka in performerka, po izobrazbi magistrica antropologije vsakdanjega življenja, je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor v Zbirki Frontier, Proza objavila svojo novo knjigo z naslovom Podalpske odštekanke (2025). Oblikovanje in prelom je opravil Jakec Hrženjak, grafično zasnovo ovitka je izvedel Romeo Štrakl, slika na naslovnici je iz avtoričinega arhiva.

Miša Gams se odlikuje z bogato, raznovrstno in pisano ustvarjalnostjo, s katero se odziva na družbeno dogajanje in kot poznavalka posega na različna področja – od vidikov psihoanalize do proučevanja run. Njeno pisanje za otroke je doživljajsko razgibano in estetsko dognano. Viden je njen prispevek k dvigu ravni slovenske literarne kritike. Problemsko se poglablja v številne teme in se z umetniško močjo, kritičnostjo in prepričljivostjo uvršča med angažirane avtorice v dobrem pomenu besede.

Slengovska beseda odštekanost je navedena v Slovenskem pravopisu in pomeni nenavadnost, nevsakdanjost in miselno odsotnost, odštekanec pa je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika označen kot nekdo, ki se po določenih lastnostih, nazorih in navadah izrazito loči od drugih. Takšne so tudi podalpske odštekanke Miše Gams, domiselne, duhovite ter prepredene z esprijem in prefinjeno ironijo. Odštekane so tako osebe kot tudi nenavadno in nevsakdanje dogajanje samo, ki je kdaj pa kdaj videti kot teater absurda, groteska in začinjeni nonsens, avtorica sama pa jim pravi različne bolj ali manj fiktivne prigode, ki naj bi se zgodile v podalpskem svetu in odslikavale duh časa zadnjih petdesetih let.

Miša Gams na literarnem večeru v Društvu slovenskih pisateljev

Miša Gams na začetku zagotavlja, da je vsaka podobnost z resničnimi osebami, inštitucijami, mesti, regijami in dogodki le navidezna oziroma je plod njene bogate domišljije ter tudi predmet bralčevih nadaljnjih izmišljotin in soustvarjanja pripovedi. Povabi nas k aktivnemu branju, tehtnemu razmisleku in intuitivnemu elanu. Verjame, da je vse možno, a nič ni zares. Vpeljana pravila kreativnega pisanja duhovito postavi na glavo in opozarja na tanko črto med resničnim doživljanjem in njegovo vidno predstavitvijo. Avtorica v izvirnem, jezikovno barvitem in slikovitem slogu prikaže kakšno zgodovinsko osebo, ki se pomakne v naš čas, na primer samega generala Maistra. Iznenada iz pradavnine prilomasti mamut, kaj kmalu se pisateljica razumevajoče skloni k človeku, ki je potisnjen na rob družbe in si prizadeva za golo preživetje, pokuka pa tudi v otroško igrivost in pristane v iracionalni skrajnosti, odeti v polet domišljije in mistično razbrzdanost.

Vse to burno dogajanje je umeščeno v Kamnik in njegovo okolico ter prikazano zemljepisno nazorno in celo poučno. Pride dan, ko se začno dogajati čudne stvari. Pisateljica ljubi skrajnosti, imaginaciji, fiktivnosti in fantaziji pa se preda tedaj, ko na koncu kratkih zgodb, žanrsko bi jih lahko imeli tudi za humoreske s satirično ostjo, ponudi tri konce, duhovito izzivalne, izvirne in iskrive, mi sami pa smo tisti, ki se lahko odločimo za enega od njih ali uživamo pri izzivalnosti vseh treh. Tako se marljiva delavka v tovarni za predelavo zelenjave za tekočim trakom v prvem primeru spremeni v čuden stvor z gomoljastimi rokami, v drugem postane gomoljka, mladenič, ki ga je občudovala in zdaj v spremenjeni podobi naleti nanj, pa rumeno korenje, tako da jima je, dokler ne končata svoje zelenjavne zgodbe na krožniku, pod zemljo prav prijetno, tretja možnost pa pridni delavki razkrije napredovanje na delovnem mestu in srečno družinsko življenje do konca njenih dni.

V kratkih pripovedi Kako je čistilka čevljev prišla do sanjske službe se pojavi ga. Gams, torej resnična Miša Gams. Pisateljica je v preteklosti res izvedla performans in mimoidočim čistila čevlje. Kot antropologinja vsakdanjega življenja in performerska kritičarka, tako se je predstavila v intervjuju, ki ga je z njo izvedla Kartini Djalil, skuša nastaviti ogledalo družbi in opozoriti na več dimenzij realnosti, ki se z izvajanjem odprejo. S svojo družbenokritično naravnanostjo ljudi spodbuja, naj se zamislijo nad različnimi temami. »Čiščenje čevljev je simbol za vse tiste, ki smo študirali, ki smo izobraženi, le da po študiju ne najdemo službe in smo prisiljeni na trgu dela obstati z različnimi projekti, ki so lahko neplačani ali zelo slabo plačani.« (Kartini Djalil, kamnik.info) Kritično ovrednoti položaj kulturnih delavk in delavcev ter pripomni, da performansi žal niso tako močna zadeva, da bi ljudi trajno premaknili v njihovem razmišljanju in ravnanju. Že res, doda, da ne morejo spremeniti sveta, vseeno pa jih nujno potrebujemo.

Ko v medijih spremljam uporabo osamosvojenih priimkov za ženski svet, mi pride na pamet malce nagajiva možnost. Miša Gams, Tonja Jelen, Nina Medved, Gaja Kos in še katera druga piska z živalskim priimkom so uveljavljene slovenske ustvarjalke. Modna muha, ki ni kdove kako v skladu s slovenskim jezikom, bi iz njih napravila naslednjo druščino: Gams, Jelen, Medved in Kos so zagovarjale ta in ta stališča. Živalski samci bi torej imeli marsikaj povedati. Kaj pa samice? Ali dodano ime res zavzame toliko prostora, da ga je treba izpustiti? Osamosvojeni priimek bolj malo ali skoraj nič ne prispeva k emancipaciji žensk in feminističnim pobudam.

Miša Gams se kritično odziva na grde stvari današnjega časa in umazanijo našega planeta ter pri tem večkrat ugotavlja, da je marsikaj, na kar naleti, vse preveč bizarno. Nasprotuje izkoriščanju in nezavidljivemu položaju nekaterih ljudi ter prikazuje stisko brezposelnih in silovito moč birokracije.

Gregor Lozar, eden od urednikov Založbe knjig Kulturnega centra Maribor ter velik poznavalec klasične in sodobne literature, se v spremni besedi z naslovom Mamut, general in apatični Kamnik: ko zgodba o mestu postane nastop poglobi v vsebino in slog pripovedi Miše Gams. Med drugim ugotavlja, da so za knjigo ključni »ne-dogodki« in prav v soočenju s temi prazninami so na voljo tri možnosti – fantastika, aktivizem in metamorfoza.