Lepota, ki predstavlja nevarnost domačinkam

Na prvi pogled gre za pisane, prikupne in podobne domačim pikapolonicam, ki jih večina povezuje z otroštvom, vrtom in srečo. V resnici pa harlekinske pikapolonice, znanstveno poimenovane Harmonia axyridis, predstavljajo eno največjih tiho delujočih groženj slovenskemu naravnemu ravnovesju. V naše kraje so prišle iz vzhodne Azije, sprva kot pomoč pri biološkem zatiranju uši v kmetijstvu. Danes postajajo nezaželene gostje tako v naravi kot na domačih vrtovih.

V Sloveniji so harlekinke prvič opazili okoli leta 2008, danes pa jih najdemo po vsej državi. Biologi opozarjajo, da gre za invazivno tujerodno vrsto, ki z izjemno prilagodljivostjo izpodriva avtohtone pikapolonice, predvsem sedempikčasto, ki jo poznamo vsi. Za razliko od domačih vrst harlekinske niso izbirčne. Poleg uši plenijo tudi jajčeca in ličinke drugih žuželk, celo svojih sorodnic, zaradi česar ogrožajo naravno ravnovesje v ekosistemih.

Težave pa se ne končajo v naravi. Jeseni se harlekinske pikapolonice množično zatečejo v stavbe, kjer iščejo zavetje pred mrazom. Pogosto jih najdemo na oknih, pod strešniki ali celo v notranjosti domov. Ob občutku ogroženosti izločijo rumenkasto tekočino z značilnim neprijetnim vonjem, ki lahko pušča madeže na pohištvu in stenah. Nekateri ljudje ob stiku z njimi doživijo tudi alergijske reakcije – od draženja oči do težav z dihanjem. Za mnoga gospodinjstva po Sloveniji to pomeni vsakoletni boj s sesalcem v roki.

Harlekinske pikapolonice prepoznamo po značilni črni oznaki v obliki črke M ali W na belkastem delu tik za glavo. Njihova velikost je nekoliko večja od domačih vrst, barva pa zelo raznolika – od svetlo oranžne do skoraj črne, s pikami ali brez. Njihova prepoznavnost je zaradi teh razlik pogosto otežena, zato jih ljudje sprva zamenjajo za običajne pikapolonice.

Biologi opozarjajo, da popolno izkoreninjenje te vrste ni več mogoče. Ukrepi se zato usmerjajo v omejevanje njihovega širjenja in varovanje domače biotske pestrosti. Priporočajo se ukrepi, kot so preprečevanje vstopa v stavbe z mrežami in tesnili ter mehansko odstranjevanje osebkov, če jih opazimo v zaprtih prostorih. Ključno pa je tudi dolgoročno ohranjanje okolja, v katerem bodo domače vrste še vedno lahko preživele.

Čeprav so harlekinke na prvi pogled videti simpatične in celo koristne, njihov vpliv ni nedolžen. Kot pri številnih tujerodnih vrstah se učimo, da narava potrebuje ravnotežje, ki ga človek pogosto nevede poruši. Vrnitev tega ravnotežja pa je dolg proces, brez vnaprej zagotovljenega uspeha.