Ko otroci gnetejo tradicijo: Urška Šobak o kuhanju z najmlajšimi

Urška Šobak je raziskovalka in ohranjevalka slovenske kulinarične dediščine, ki s projektom Ej, babi zbira in oživlja stare recepte naših babic.

Njeno delo vključuje izdajanje kuharskih knjig, organizacijo kulinaričnih delavnic ter izobraževanje otrok in odraslih o tradicionalnih jedeh. S strastjo do domače kuhinje gradi most med preteklostjo in sodobnostjo ter spodbuja spoštovanje do kulturne dediščine.

Kako ste se vi osebno zaljubili v kuhanje – se je vse začelo že v otroštvu?

Da, vse se je začelo že v otroštvu. Vsak mesec je prišla babica na obisk k naši družini in takrat me je vprašala, kaj si želim, da mi kupi v trgovini. Čokoladico ali kaj podobnega. Jaz pa sem si vsakič zaželela samo babičine sirove štruklje. Tako je babica nevede vtisnila v mene močan spomin na ta mesečni ritual in na jed, ki je bila začetna iskra projekta Ej, babi.

Zakaj je po vašem mnenju pomembno, da otroke že zgodaj spodbujamo k sodelovanju v kuhinji?

Ker jih s tem ne učimo samo kuhanja, ampak tudi samostojnosti, sodelovanja, ustvarjalnosti – in jim dajemo občutek, da so del nečesa pomembnega. Ko otrok nekaj pripravi sam, to gradi njegovo samozavest in odgovornost. Pa še čudovito je videti, kako ponosen je, ko nekaj sam speče ali skuha.

Kako naj starši otrokom približajo kuhanje, da bo to igra, ne opravilo?

Tako, da jim dajo prostor za raziskovanje, brez pritiska. Naj izbirajo sestavine, zamesijo testo, okrasijo kekse po svoje… Če jim ponudimo kuhanje kot zabavno ustvarjalnost, ne kot nujno dnevno nalogo, bodo to tudi začutili kot igro. Pomembno je, da v jedeh ne lovimo popolnosti, ampak se raje skoncentriramo na veselje ob pripravi.

Kakšen je prvi korak – kako naj začnemo, če otrok še nikoli ni pomagal v kuhinji?

Začnimo z majhnimi, enostavnimi nalogami – naj premeša maso, opere zelenjavo, položi kruh v košarico. Pomembno je, da začuti, da je vključen. In da ga ne kregamo, tudi, če se kaj ponesreči. Prvi korak ni v tehniki, ampak v tem, da mu zaupamo del naloge.

Kaj opažate pri delavnicah z otroki, kako reagirajo, ko prvič sami nekaj pripravijo?

Čista radost! Otroci zažarijo, ko ugotovijo, da zmorejo sami nekaj narediti. Opazim, kako se izraz iz začetne previdnosti spremeni v ponos in navdušenje – še posebej, ko lahko to delijo z drugimi in jim pripravljeno jed postrežejo.

Kateri kuharski opravki so otrokom najbolj zabavni in primerni glede na starost?

Mlajši otroci obožujejo gnetenje, oblikovanje – vse, kar lahko delajo z rokami. Malce starejšim postane zanimivo rezanje (seveda z varnimi noži), mešanje, tehtanje. Najstnikom pa je že pomembno, da iz pripomočkov in sestavin ustvarijo ‘svojo’ jed – radi eksperimentirajo. Še posebej je pomembno, da jih naučimo dobre osnove, nato pa jim dovolimo, da prosto ustvarjajo.

Ste kdaj naleteli na odpor ali zadržanost otrok? Kako jih v takih primerih spodbudite?

Večinoma so otroci neustrašni in se kar lotijo. Se pa pojavi tudi strah pred tem, da ne bodo znali. Takrat jih ne silim, ampak jih povabim, naj samo gledajo. Počasi se sprostijo – še posebej, ko vidijo druge otroke pri delu. Najbolj deluje, da jih povabim kot pomočnike, ne kot učence.

Kako pomembno je, da otroke vključimo tudi v pripravo tradicionalnih slovenskih jedi?

Nikoli ne morem dovolj poudariti, kako zelo pomembno je vključevanje otrok v pripravo tradicionalnih slovenskih jedi. S tem jim ne predajamo le znanja o jedi, ampak tudi o nas samih – kdo smo, od kod prihajamo. Tradicionalne jedi so kot kulturni DNK naroda. Če jih otroci enkrat začutijo in spoznajo, jih bodo veliko lažje cenili tudi v odrasli dobi.

Kaj vas pri otrocih najbolj preseneča, ko sodelujejo pri kuhanju?

Njihova ustvarjalnost in vztrajnost! Včasih mi predlagajo kombinacije, na katere sama nikoli ne bi pomislila – in so odlične. Preseneča me tudi, kako hitro osvojijo zapletene postopke, če jih predstavimo skozi igro in zaupanje. Na letošnjem Art kampu sem imela vikend delavnic domačih testenin, na katere je prišlo blizu 280 otrok z željo naučiti se izdelati domače testenine. Vsi so pokazali veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in volje do dela.

Kako iz kuharske delavnice naredite zabavno, a še vedno poučno izkušnjo?

Z igro, zgodbami in vključevanjem vseh čutov. Vmes pripovedujem, zakaj nekaj počnemo, od kod recept izvira, kako je to delal dedek ali babica. Pomembno je, da se učijo sproščeno, brez strahu pred napakami. Sicer pa je vmes tudi veliko tišine na delavnicah. Trudim se, da v svetu, kjer je vsak dan nešteto dražljajev iz okolice, otroci lahko samo sproščeno ustvarjajo in so »pri stvari«, ko pripravljajo jed.

Kaj svetujete staršem, ki pravijo, da doma “ni časa” za skupno kuhanje?

Razumem – tempo je hiter. Ampak skupno kuhanje ni nujno večurna aktivnost. Včasih zadostuje že 15 minut, ko otrok premeša maso za palačinke ali pripravi zajtrk. Ne gre za količino, ampak za kakovost trenutka. In otroci si takšne trenutke najbolj zapomnijo. Moje mnenje je, da bolj kot časa, staršem zmanjka energije v drugi polovici dneva. To je vse razumljivo. Tudi v naši družini ni bilo vsak dan časa za skupno kuhanje. Sta se pa zato mož in hčera odločila, da sta v enem obdobju vsako nedeljo skuhala kosilo iz druge države. Tako smo jedli pestro, mednarodno in priprava teh kosil je bila res zabavna.

Katere sestavine ali jedi so po vaših izkušnjah otrokom najljubše?

Otroci obožujejo testo – za testenine, kruh, piškote… Radi imajo tudi barvite sestavine, kot so korenje, paprika, jagode, borovnice. Če je jed zabavne oblike, jo še raje jedo – na primer palačinke v obliki srčkov ali obrazov ali mavrične testenine.

Se vam zdi, da se odnos do hrane gradi že v kuhinji – z rezanjem, mešanjem, okušanjem?

Absolutno. Ko otrok sam pripravi jed, jo drugače doživlja – spoštuje sestavine, trudi se, da mu uspe, in se veseli okušanja. Hrana zanj ni več nekaj, kar dobi ‘na krožniku’, ampak nekaj, v kar vloži trud in čustvo. In to je najlepša popotnica za zdrave prehranske navade. Ko smo lani na eni delavnici pripravljali tudi različne namaze, je en otrok rekel, da tega ne bo jedel. Pa ga nismo silili. Ko smo končali s pripravo namazov, spekli vsak svojo žemljico in vse z občutkom zložili na lepo pogrnjeno mizo pod drevesom, smo vsi z veseljem segli po pravkar pripravljeni hrani – tudi tisti otrok, ki je prej glasno nasprotoval. Vse smo z velikim užitkom pojedli.

Kako vključiti več senzoričnega raziskovanja – vonj, otip, barve – da bo kuhanje še bolj doživeto?

Otrokom pustimo, da sestavine vonjajo, tipajo, okušajo, še preden jih uporabimo. Naj zaprejo oči in ugibajo, kaj držijo. Naj primerjajo teksture: moka proti sladkorju, trdo jajce proti mehki banani… To so igrive, a zelo bogate izkušnje, ki ostanejo v spominu. Nato pa jim dovolimo, da sami raziskujejo medtem ko pripravljajo hrano. Naj bo vmes malo tišine, da otroci sami začutijo. Ne potrebujejo našega nenehnega vodenja in usmerjanja.

Če bi lahko otrokom podali eno kulinarično sporočilo, ki bi ga nesli v odraslost – kaj bi to bilo?

Da je kuhanje dejanje ljubezni – do sebe, do drugih in do tradicije. Da pri kuhanju ne lovimo popolnosti, ampak užitek in veselje v pripravi hrane. Vsak, ki zna pripraviti preprosto jed z veseljem, ima v rokah nekaj zelo dragocenega. Če bodo znali speči kruh, izdelati testenine in skuhati juho, bodo znali vedno poskrbeti za sebe.

Čeprav se danes zdi, da je vse hitrejše – recepti, življenje, tudi prehranjevanje – verjamem, da je prav počasen trenutek v kuhinji tisti, ki nas spomni, kdo smo. Otrokom ne podarimo le kosila – podarimo jim spomin, ki bo z njimi ostal vse življenje. Zato ne šteje popoln obrok, ampak to, da smo ga ustvarili skupaj.

The post Ko otroci gnetejo tradicijo: Urška Šobak o kuhanju z najmlajšimi appeared first on Lokalec.si.