KRATKI TEST Volkswagen Tayron 2.0 TDI: Kakšen smisel ima s petimi sedeži?

Po eni strani je pohvalno, da je sedemsedežni avtomobil tudi pri Volkswagnu končno samostojni model. Tiguana Allspace je namreč zamenjal Tayron, ki se mu pri zunanji podobi pozna, da niso zgolj podaljšali nečesa obstoječega. Toda, če ima le pet sedežev, kot jih je imel testni, se smisel njegovega obstoja drastično zmanjša.

Vodilne pri znamki Volkswagen zagotovo skeli, da očetje večjih družin, ki v avtu potrebujejo še šesti ali celo sedmi sedež, običajno pri izbiranju najprej pomislijo na Škodinega Kodiaqa. Zato so želeli s Tayronom ponuditi model, ki bi naredil večji vtis. Nisem povsem prepričan, da jim je uspelo, čeravno ima za odtenek več prepoznavnosti in karizme kot predhodnik, a verjetno še vedno premalo. Avto je vsekakor postaven, proporci so boljši kot prej, več je oblin, toda zelo vpadljiv še naprej ni. Toliko manj znotraj, kjer se bodo domače počutili najmanj lastniki novih Tiguanov in Passatov. Oblikovanje je sicer dovolj lično, všeč mi je spodnja, poudarjena obroba armaturne plošče, tudi oblika in (ne pretirano zajetna) velikost sredinske konzole, toda na njej bi si želel kakšnega dodatnega odlagalnega predala (in tisti »dvonivojski« za telefon je rahlo nepriročen), celokupno gledano pa nekaj več mehkih materialov in manj izpostavljene plastike, sploh glede na ceno. Pohvalim lahko sedeža, ki nudita dovolj opore in imata prijetne prevleke.  

Volkswagen je do določene mere popravil upravljanje v svojih avtomobilih, ostalo je le še nekaj sledi »zablod« zadnjih petih let. Na volan so se vrnile klasične, fizične tipke, s katerimi se vsaj jaz bistveno bolje ujamem kot s tistimi na dotik, in tudi na vratih so vsi štirje gumbi za odpiranje in zapiranje stekel. Na sredinski konzoli pa je nov, dvonamenski vrtljivi gumb, ki smo ga srečali že v Tiguanu, in je za glasnost velika pridobitev v primerjavi z drsnikom. Slednji je sicer ostali, kot tudi za nastavljanje temperature, a je zdaj na srečo vsaj osvetljen. Ročica za menjalnik na desni strani volana pomeni, da je leva združena za smernike in brisalce in zaradi tega preobremenjena. Tako ni mogoče s kratkim sunkom navzdol pobrisati vetrobranskega stekla, kot smo navajeni. Tudi za regulator hitrosti bi raje imel tisto ročico spodaj, ker je res intuitivna in jo upravljam podzavestno, kot pa tipke na volanu.

Tehnologija je poznana in deluje dobro. Osrednji zaslon z novim infozabavnim sistemom in vmesnikom smo zdaj že srečali v več modelih in je dovolj odziven in prilagodljiv, priročna novost je vrstica bližnjic na zgornjem delu, čeprav je Škodina še bolj uporabna. Konkretni avtomobil ni imel navigacije, na voljo je za kasnejši dokup, toda nobene težave ni uporabljati brezžičnega Android Auta ali Carplayja, še toliko bolj, ker ne rabimo podatka o napolnjenosti baterije na cilju in načrtovalnika polnjenj. Glede na izhodiščno ceno se mi sicer skoraj 1.500 evrov za postavko radio-navigacijski sistem Discover v seznamu dodatne opreme zdi absolutno pretirano. Resda doda še priključke USB-C, brezžično polnjenje telefona, glasovno upravljanje in večji zaslon (brez potrebe), a vseeno, to bi moralo biti že vključeno. Voznikov zaslon je solidno informativen in precej velik, sploh v primerjavi z onim v modelih ID, vendar ne more skriti, da so ga zgolj vstavili tja noter in se niso potrudili s kakšno bolj izvirno integracijo (saj veste, nekoč, tudi v digitalni dobi smo imeli ne povsem pravokotne »merilnike«).   

Tovrstni avtomobili so med redkimi, kjer je dizelski pogon še vedno pomemben, morda celo primarna izbira. S kakšnim drugim je namreč težko zagotavljati primerno nizko porabo in tudi spodobno vlečno moč. Dvolitrski prisilno polnjeni agregat dobro poznamo in se tudi obnese po pričakovanjih. Teče zgledno in uglajeno, dokler ga ne priganjate, takrat postane nekoliko robat in odrezav, menjalnik pa se lahko nekoliko obotavlja. Pri običajni vožnji sicer prestavlja tako, da komaj opazite. Moči ni na pretek, vendar večinoma dovolj. Seveda pa se bo avto nekomu, ki je navajen električnih, zdel počasen. Poraba s približno šestimi litri na 100 km ni bila rekordno nizka, a še sprejemljiva. Kdor torej želi dizelski motor v avtomobilu z veliko prostora, morda vleče (počitniško) prikolico ali ima kakšen drug nevsakdanji razlog, ima tu še priložnost, da si omisli tako kombinacijo. Vprašanje, koliko časa še.