»Kot bi roko vtaknil v vroč puding«

»Tam gor počivata moja brata.« Hasan Hasanović je pokazal na zgornji levi kot spominskega pokopališča žrtev srebreniškega genocida v Potočarih. Do grobov je vodila strma tlakovana potka.

S sključenim obrazom se je približal kamnitima obeležjema, ju pobožal, iztegnil dlani in zmolil fatiho, islamsko molitev za duše pokojnih: »Hasiba sem 20 kilometrov mrtvega nesel na ramenih, vse do osvobojenega ozemlja. Držal sem obljubo, ki sem jo dal mami: da bosta vsaj dva od treh bratov prišla na cilj marša smrti. Hasib je bil prva identificirana žrtev genocida, njegovo truplo je edino prispelo do ozemlja pod nadzorom bošnjaških sil.«

Ko so srbske sile 11. julija stopile v Srebrenico, je Hasan mamo, ženo in otroka poslal v bazo Združenih narodov v Potočare, si v žep vtaknil ženin obesek, islamski polmesec, in se z bratoma Hajrom in Hasibom odpravil na marš smrti.

Prvi je padel Hajro, kakih pet kilometrov od mesta, kjer se je proti Tuzli napotila kolona 15.000 ljudi. V srbski zasedi ga je pokosil rafal protiletalske strojnice. Na planini Udrč je Hasan naletel na brata Hasiba, do njega ga je pripeljal deček v rdeči trenirki: »Še danes ne vem, kdo je bil. Prepričan sem, da ga je poslal sam Bog.« Brata sta se skupaj prebijala proti svobodi, ko sta pri vasi Križevići naletela na minsko polje.

Naenkrat je začelo pokati: »Vrgel sem se na tla in začel tipati okoli sebe. Začutil sem nekaj mehkega, kot bi roko vtaknil v vroč puding. Bratu sem po nesreči dlan potisnil med čreva v razparan trebuh.« Hudo ranjenega brata si je Hasan natrpal na rame, deset ur ga je nosil, ko ga je Hasib zaprosil, naj ga položi na tla: »Prosil me je za požirek vode, nisem mu dal piti, saj je imel hude notranje krvavitve. Še danes mi je žal, da ni dobil vode. Povedal mi je, da bo pogrešal mojega sina, naj pozdravim mamo, in mi umrl v naročju. To je bil daleč najtežji trenutek v mojem življenju.«

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku