2 hours ago
17
V zadnjih dneh se je na naše uredništvo obrnilo kar nekaj bralcev. Nekateri so nas opozarjali, da se v Zdravstvenem domu Kočevje znova nekaj dogaja. Drugi so nam pošiljali povezave do prispevkov drugih medijev in spraševali, zakaj ne pišemo o odhodih zdravnikov, odpovedih, odnosih v zavodu in direktorici.
Vprašanje je na mestu. A po vseh teh letih poročanja o kočevskem zdravstvu se mi zastavlja še eno: kolikokrat lahko mediji napišemo isto zgodbo?
O Zdravstvenem domu Kočevje smo v preteklih letih napisali ogromno. O zdravnikih, ki so prišli. O zdravnikih, ki so odšli. O pomanjkanju kadra, novih pridobitvah, novih vodstvih, načrtih in obljubah. Vmes smo dobili novo urgenco, nove ambulante, dializni center, zdaj še heliport. Veliko se je naredilo in tega ne gre spregledati.
Pa vendar imamo občutek, da znotraj zavoda vedno nekaj vre.
Vodstva so se menjala, težave pa se očitno niso končale. In tu se začne vprašanje, na katero ni preprostega odgovora. Če športna ekipa menja trenerja za trenerjem, rezultat pa se nikakor ne spremeni, se čez čas verjetno ne sprašuješ več samo, ali je bil trener slab. Začneš gledati celotno ekipo, njeno organizacijo, odnose in sistem, v katerem deluje.
Morda bi morali enako vprašanje postaviti tudi pri Zdravstvenem domu Kočevje.
Seveda Kočevje ni otok. Slovenija ima resen problem s pomanjkanjem zdravnikov, še posebej družinskih. Zdravstveni zavodi po državi tekmujejo za isti kader in Kočevje pri tem zaradi svoje lege zagotovo nima najlažjega položaja. Tega ni mogoče pripisati direktorju, direktorici, svetu zavoda ali občini.
Toda s tem tudi ne moremo pojasniti vsega.
Če se skozi leta ponavljajo zgodbe o odhodih, nezadovoljstvu in težavah, je legitimno vprašanje, ali je vse mogoče pripisati samo pomanjkanju zdravnikov v Sloveniji. In če ni, kaj je tisto drugo?
In prav zato smo se tokrat odločili, da se od teh zgodb nekoliko odmaknemo. Ne zato, ker dogajanje v Zdravstvenem domu Kočevje ne bi bilo pomembno, ampak ker smo v vseh teh letih o podobnih težavah poročali že velikokrat. O odhodih, nezadovoljstvu, menjavah vodstev in odnosih znotraj zavoda. Zamenjala so se imena, zgodba pa se vedno znova vrača na začetek.
Notranje razmere v zavodu pa morajo najprej razčistiti tisti, ki imajo za to pristojnosti in odgovornost. Ker se med vsem tem prerekanjem, pojasnjevanjem in iskanjem krivca prepogosto izgubi človek, zaradi katerega zdravstveni dom sploh obstaja.
Pacient.
Njega praviloma ne zanima, kdo ima prav na sestanku, kdo se s kom ne razume in kdo je komu kaj rekel. Zanima ga, kdo bo dvignil telefon, ko bo potreboval pomoč. Kdo mu bo predpisal zdravila. Ali bo imel osebnega zdravnika. Koliko časa bo čakal na pregled. In ali bo storitev, ki jo je imel v Kočevju še včeraj, jutri še vedno na voljo.
Čas je, da se za isto mizo usedejo tisti, ki imajo pristojnosti in odgovornost. Vodstvo, svet zavoda in ustanoviteljica Občina Kočevje. Ne zato, da ugotovijo, kdo je zmagal v zadnjem sporu, ampak da odgovorijo na precej pomembnejše vprašanje: zakaj se pri ustanovi, od katere je odvisna zdravstvena oskrba velikega dela prebivalstva, vedno znova vračamo k podobnim zgodbam?
Morda bodo ugotovili, da je glavni problem res kadrovska slika slovenskega zdravstva. Morda so razlogi drugje. Najverjetneje jih je več.
Toda po vseh teh letih bi si javnost zaslužila nekaj več kot še eno epizodo iste zgodbe.
Res si ne želim, da bi ta drama postala tragedija, katere posledice bodo čutili oziroma jih že čutijo pacienti.
English (US)