Knjižni molj sprašuje: LIDIJA PIRC

Foto: Andraž Gregorič

Se lahko na kratko predstavite?

Sem v prvi vrsti korektna oseba čistega srca in čiste vesti. To je v današnjem materialističnem svetu redkost. Ker se ukvarjam z radiestezijo, opažam vse drobne nianse
notranjega doživljanja. Raje imam manj in to bolj kvalitetno.
Ponosna sem, da sem vse stvari v življenju, tudi slabe, obrnila v pozitivo. Brez trpljenja ne bi bili to, kar smo. Nekorektni ljudje v življenju so največji učitelji.
Vesela sem, da sem mati dveh krasnih sinov in da sem skozi učiteljevanje spoznala mnogo čudovitih mladih ljudi.
Učimo se in rastemo vse življenje. Umetnost je prava hrana za srce in dušo. Ko ustvarjam, rišem intuitivne fraktalne risbe in pišem fonetični healing, pozabim na cel svet in se poglobim v podzavest in čutim stik z notranjimi vodniki.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?

Verjamem, da umetnost zdravi.
Ko so vse zunanje potrebe zadovoljene, se pojavi prav tako prvinska povezava s stikom do razvijanja svojega notranjega sveta. Kdor tega nima, je čustveno reven in podhranjen. Vse okoli nas je narava ustvarila tako, da je estetsko, harmonično in v ravnovesju. Umetnost je vsekakor tista, ki nas nahrani notranje in jo naša podzavest vsrkava, pretvarja v razumliv jezik, nam daje odgovore, pa če to hočemo ali ne.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Leposlovno ustvarjanje je višja notranja vrednota, ki nas drži pokonci v razburkanem morju vsakdanjosti.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd., ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?

Leposlovje je podstat vsake družbe in kulture kot take. Brez umetnosti izginemo iz zemljevida. Pomeni, da smo živi, da pišemo, beremo, ustvarjamo in ohranjamo sporočila našim zanamcem.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?

Kultura je vedenje in obnašanje človeka. Kako se oblači, kako se prehranjuje, kakšne rituale ima, v katere kultrune ustanove hodi, kaj bere, posluša, kako se izraža, kako se vede v odnosu so sočloveka, kakšne vrednote ima. Kultura je način življenja ali Zeitgeist.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?

Osnovni namen je, da sebi in drugim nastavlja ogledalo. Da je namenjena bralcem, gledalcem, torej ni v vakuumu in sama sebi namen.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?

Ohranja bralno kulturo in pismenost na neki ravni. Brez branja, pisanja, ustvarjanja človekovi nevroni atrofirajo. Raven IQ in EQ pade.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Da smo neke ekscentrične osebnosti. Da bralci niso tako talentirani. Talentiran je lahko vsak, ki začne negovati svoje notranje doživljanje. Vsi ustvarjalci imamo ravno take probleme, kot vsi drugi, znamo samo dostopno povedati. Jaz berem vsak dan in ta dar negujem.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Da nismo tako dobri, kot so pisci iz tujine. Kar ni res. Ne moreš biti prerok v rodnem kraju. Da je vse uvoženo vedno bolje.
Da se nam lepo godi, ker lahko poleg službe še pišemo.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

Vsak pozna sebe in ima edinstveno življenjsko izkušnjo. Kot tak naj sledi svoji intuiciji.

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?

Seveda je avtor družbeno soodgovoren. S tem, da je povedal na glas, kar si drugi ne upajo ali ne znajo, je ranljiv in izpostavljen. Ustvarja svoje biopolje/mikropolje bralcev in edinstven pogled na svet.

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Treba je biti v stiku sam s sabo, največkrat je to osamljeno delo. In rutina, usedeš se in začneš pisati, tudi če ni dobro, napišeš. Kasneje prebereš s kritično distanco in ponovno ovrednotiš. Če rezonira s tabo, gre naprej. če ne, opustiš. Slediš notranjemu vzgibu, nastaviš se na določeno frekvenco. V ezoteriki se temu reče, da te čuvar praga spusti naprej v Akaške zapise.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

To je stvar pogajanja. Sem en otoček v morju in sprejemam obiskovalce. Seveda.
Kritiki tudi sami pišejo, odvisno iz katerega zornega kota, ali iz srca ali iz analitičnega uma.
Včasih se tudi ne popušča, če človek tako čuti. Tu ni znanstvenega grafa ali enoznačnega odgovora. Ker ga ne more biti.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

To ni moj prvenstveni namen. Pišem, ar čutim, s tem se ne obremenjujem. Bralec je spet otok vsak zase. Če želi, lahko vzame kaj iz mojega sveta.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

Trenutno vsi vemo, koliko je umetnost cenjena. Nič. Pišem za hobi, ker s tem ne morem preživeti. Če mi pa uspe, bi pa seveda z veseljem samo pisala.

Kdaj je knjiga zaključena?

Knjiga je zaključena, ko ti srce to pove ali intuicija. Jaz ne zidam tako kot zidar.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Narišem intuitivno fraktalno risbo, jo gledam in naenkrat mi spregovori. To potem spravim v poezijo.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

Ideja je neka osnova, ki j je potrebno naprej razvijati. Tudi lesar obdeluje les v končni izdelek. Vse rabi svoj čas, tudi kanaliziranje podzavesti v ljudski jezik.