Emma Dante: Igralcem svetujem, naj potegnejo iz sebe žival, otroka in idiota

Emma Dante je eminenca italijanskega in evropskega gledališča. Predstave režiserke iz Palerma so posebno doživetje, saj jih oblikujejo značilnosti njene zemlje: narečje, koreografije, telesnost, burkaštvo in globoka dramatičnost. Njen teater je zelo izčiščeno, osnovno in arhetipsko bredenje v globino človeških čustev. Njene kreacije so zaživele na najpomembnejših evropskih odrih: od festivala v Avignonu mimo Pariza in Berlina.

Ne režira le dramskih predstav, ampak tudi opero. Uveljavila se je kot inovatorka. V milanski Scali je režirala opero Carmen. Franco Zeffirelli je po ogledu le-te izjavil, da je na odru uzrl hudiča. Preizkusila se je tudi v filmski režiji. Njen prvenec, celovečerec Via Castellana Bandiera, je na beneškem festivalu prejel številne nagrade. Tudi film Le sorelle Macaluso (Sestre Macaluso) se je uvrstil v tekmovalni program Bienala v Benetkah. Nastal je po istoimenski predstavi, ki je leta 2017 gostovala v tržaškem Kulturnem domu, in ki je prejela nagrado Ubu za najboljšo italijansko predstavo v sezoni 2013/14.

Režiserka in občasno tudi pisateljica je navezana na svojo Sicilijo, predvsem na rojstno mesto Palermo, kjer je ustanovila svoje gledališče. Letos se bo selila v Rim. »Palermo je zdaj v meni, zanosila sem, nosim ga v sebi in zato se lahko z njim premaknem drugam,« pravi.

Predvsem v Italiji se na režiserje večkrat obračamo z nazivom maestro - ste maestro ali celo maestra, kar v italijanščini ustvarja asociacijo na učiteljico?

Ne zanima me, da bi me ljudje nazivali maestro. Sem ženska, italijanska polpretekla režijska tradicija 20. stoletja pa temelji na moških režiserjih. Ženske režiserke smo se le trudile, da bi našle svoje mesto v tem okolju. Drugače pa čutim, da še vedno poslušam, da se še vedno učim. Dokler le opazujem, ne bom maestra, ampak učenka. Recite mi učenka.

Kateri je ključ vašega uspeha: številnega občinstva in odličnega odziva na vaše predstave?

Čutim, da me gledalci razumejo. Čutim, da me razume, kdor me kritizira. Mislim, da je moje gledališče nekaj živega. Moje delo nosi v sebi številna protislovja in negotovosti. Všeč mi je, da so odzivi na moje predstave deljeni.

Vaše gledališče zaznamujeta narečje iz Palerma in Sicilija, od koder prihajate.

Sicilsko narečje je skrivnostno, ker ga malokdo razume. V otroštvu sta mi starša prepovedala njegovo uporabo. Vzgajala sta me v meščanskem duhu in narečje ni bilo spodobno, ker je šlo za jezik ulice in ljudi. Naposled sem zasnovala svoje gledališče ravno na tem jeziku. Vem, da ga je večkrat težko razumeti, a občinstvu ponujam tudi telesno izraznost igralcev, ki jim približa jezik. Z ene strani sem zaradi težkega razumevanja ohranila skrivnost govorice, z druge pa, z njeno uporabo, sem ji dala blišč in lepoto.

Omenjate telesno izraznost. Igralce pripeljete namreč do ekstremnih koreografskih ali telesnih položajev. Ljubite tudi goloto, kožo, meso igralcev.

Golota, koža in igralec brez sramu so najpomembnejši cilj mojega gledališča. Kdor stoji na odru, je neke vrste superheroj. Stotine oči, ki zrejo v igralca, mu tako ali drugače sodijo, ga ranijo, saj stopajo v njegovo intimo. Pogled drugih neobhodno sodi. Igralcem že na prvi vaji svetujem, naj potegnejo iz sebe žival, otroka in idiota, ki jih imajo v sebi. Gre namreč za tri bitja, ki jih ni sram golote.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku