Kako je cvetni prah Branetu povrnil življenje

Pisalo se je leto 1912, ko je na velikolaškem tako medilo, da nekateri niso uspeli pravočasno stočiti medu ali »sprešati«, kot so takrat poimenovali njegovo spravilo, ki pa ni bilo prav nič podobno današnjemu. Medena letina je bila brž povod za ustanovitev društva. Aprila 1913 so se čebelarji zbrali na Robu.

»Bučela je kakor sleherna stvar: dokler lahko z vedrom zajema, ne vpraša po korcu,« je misel Frana Levstka, ki je leta 1853 – ko je nesrečno odstopil od mature in se vrnil v rojstne Retje – zapisana na začetku knjige, v kateri podrobno in bralcu še posebej privlačno na plano prihaja z rejo bučel (čebel).

»Ali naj se človek še toliko prizadeva, gotovo ne more vedeti vsega, kar one (bučele) v neprestanem trudu počnejo v svoji domačiji,« je brez pomisleka ugotovil Levstik.

Eden najbolj žlahtnih produktov na čebelji domačiji je tudi cvetni prah (pelod), to so drobna zrnca, ki jih proizvajajo prašniki cvetov rastlin. Njegov glavni namen v naravi je opraševanje, torej prenos moških spolnih celic do pestiča iste ali druge rastline, kar omogoča oploditev in nastanek semen. Čebele med obletavanjem cvetov zbirajo cvetni prah na svoje zadnje noge, kjer ga oblikujejo v majhne grudice – pelodne kepe. Ko se vrnejo v panj, te odložijo v celice satja, kjer jih uporabljajo za prehrano.

Čebelarji lahko cvetni prah strokovno pobirajo s pomočjo posebnih naprav, imenovanih pasti za cvetni prah (pelodovke). Te so običajno nameščene na vhodu v panj, kjer mora čebela ob vstopu skozi ozek mrežast prehod, ki ji odstrani pelod z nog. Vendar pa takšne pasti niso univerzalne. Izkušeni čebelarji po vsem svetu z izobraževanjem, izmenjavo znanja in lastnimi izkušnjami postopoma izboljšujejo opremo in metode, da dosežejo popolnejše rešitve. So pa tudi posamezniki, ki inovacijo – kot plod predanega dela, opazovanja lokalnega okolja in razumevanja, kako čebele »dihajo« – ustvarijo kar doma.

Visoka podnica

Ena takšnih je zelo praktična in enostavna za uporabo, z izjemno učinkovitostjo pri pobiranju cvetnega prahu – Visoka podnica za nakladne in AŽ panje. To je Branetov izum, ki je postal nepogrešljiv del opreme marsikaterega čebelarja – ne le v Sloveniji, ampak vse bolj tudi v tujini.

»Imel sem nekoč na obisku čebelarje iz Indije. Seveda si niso mogli pomagati, da ne bi odprli mojega nakladnega panja. Ko je eden od njih dlje časa zrl v podnico, je stopil do mene in rekel: ‘Brane, jaz imam doma več kot tisoč panjev in tri zaposlene, ki jih vsak dan čistijo. Mi boš prodal eno tole podnico, da bom začel delati take?’ In sem mu jo, tako kot vsakomur,« se spominja Brane, ki je pri pridobivanju strokovnega znanja obiskal številne države po Evropi in svetu.

Zgodba pa ima tudi svoj domači, nekoliko grenak pridih. »En mlad čebelar iz Kopra je o moji inovaciji pisal diplomsko nalogo in pripravljal vse za patentiranje. A se je stvar zavlekla oziroma izpuhtela, ko bi moral v postopku prispevati še tri tisoč evrov. Tam se je ustavilo.«

Alarm iz Bruslja

Brane ne skriva, da je bil v nekem obdobju tudi zdravstveno v zelo težkem stanju.
»Dolgo sem bolehal, zdravniki niso mogli postaviti diagnoze. Na koncu sem obiskal še gastroenterologa in opravil dodatne preglede. Takrat so ugotovili, da mi praktično ne deluje slinavka,« se trpkih trenutkov spominja. Hčerka, ki z možem živi in dela pri Evropski komisiji v Bruslju, je sprožila alarm: »Oči, takoj poišči homeopata!« In ga je – našel je znanega zeliščarja Jožeta Majesa.

Ta mu je rekel: »Veš kaj, imam eno stvar. Ti jo bo prinesel sin, ki se izpopolnjuje v Indiji.« Braneta, že močno načetega od bolezni, je na pregled peljala žena. Po pregledu so ugotovili, da se v predelu slinavke dogaja nekaj resnega. Prejel je prvi odmerek zeliščnega zdravila – in po enem mesecu se je že tako opomogel, da se je po naslednjega lahko odpravil kar sam.

»Pridem domov, odprem škatlico in začnem brati – vse je bilo v angleščini. Jaz pa takrat angleščine še nisem znal, moja je bila ruščina. Le da zasledim besedo pollen – cvetni prah. Pokličem sina: ‘Rok, poglej, kaj to pomeni!’ Pa pravi: ‘Oče, tole vsebuje 70 do 90 odstotkov cvetnega prahu.’«

In tako se je začela zgodba o Branetovem cvetnem prahu. Sprva je za zbiranje uporabljal klasične zunanje smukalnike, kot vsi drugi, in prah sušil za kasnejšo uporabo.

Od klasičnega sušenja do zamrzovanja – ključna razlika

»To je bila velika napaka, ki je tudi sam dolgo nisem spregledal. Danes je medicinsko dokazano – suhi cvetni prah, kot ga še vedno prodaja Slovenska čebelarska zveza (celo v Bruslju, na tržnicah in še kdo), ima – po zadnji doktorski disertaciji z Dunaja iz lanskega poletja – če ga vzameš zvečer in zjutraj zaužiješ, uporabnost le tri do pet odstotkov. Svež pa ima kar 95 do 98 odstotkov učinkovitosti.«

Brane se je odločil za spremembo in ponosno še enkrat pokaže svojo posebno podnico z zalogo svežega cvetnega prahu, ki ga zloži v vrečke z odmerkom za en mesec in shrani v zamrzovalnik.

»Imam toliko strank, ki hodijo k meni že leta in leta – tudi z Dunaja. Svež cvetni prah uporabljamo pri zdravljenju najrazličnejših bolezni, tudi zahrbtnih, saj je pravi vestnik imunskega sistema. Če ne bi bili zadovoljni, se ne bi vračali.«

(mgć)