Julija boš začel plačevati nov davek – ampak ali sploh dobiš kaj v zameno?

6 days ago 22

ARTICLE AD

LJUBLJANA – Julij se nezadržno bliža. In z njim tudi začetek pobiranja novega prispevka za dolgotrajno oskrbo. A storitve, za katere bomo plačevali, bodo – vsaj po trenutnih napovedih – precej izmuzljive. Sistem, ki naj bi ljudem omogočil dostojno staranje na domu ali v ustanovah, še zdaleč ni pripravljen.

Papir prenese vse. Tudi prazne obljube?

Z 1. julijem 2025 bo šla zadeva zares – na papirju. Prispevek za dolgotrajno oskrbo bo obvezen: 1 % od bruto plače za zaposlene, enako za delodajalce. Upokojenci bodo prispevali odstotek od svoje neto pokojnine. Samozaposleni? 2 % od osnove.

In? Kaj bodo dobili ljudje v zameno?

Po podatkih, ki jih je 21. marca objavilo Delo, bodo pravice – vsaj v začetku – predvsem teoretične. Storitev, ki jih zakon predvideva, preprosto še ne bo mogoče izvajati. Niti približno ne v obsegu, kot ga predvideva zakon.

Kaj vse obljublja zakon?

Zakon o dolgotrajni oskrbi ni majhna zadeva. Gre za enega največjih socialnih projektov zadnjih let. Zamisel? Ustvariti sistem, ki bo – prvič doslej – celostno poskrbel za ljudi, ki potrebujejo pomoč pri vsakdanjih opravilih. Ne le v domovih za starejše, ampak tudi doma, kjer si večina ljudi pravzaprav želi preživeti starost.

Kaj vse naj bi vključil?

Brezplačna dolgotrajna oskrba na domu.
Storitve za ohranjanje samostojnosti (npr. fizioterapija na domu).
E-oskrba – digitalna podpora za večjo varnost doma.
Dolgotrajna oskrba v institucijah (s sofinanciranjem).
Dnevna oskrba – za tiste, ki potrebujejo pomoč le del dneva.
Denarni prejemek – če storitve ne bo mogoče zagotoviti.

Na papirju torej vse lepo. A v praksi? Hm.

Kadra ni. Sistem ne stoji.

»Ni dovolj, da imamo zakon in prispevek. Če nimamo ljudi, ki bi delo opravljali, bodo pravice ostale mrtva črka na papirju,« je opozoril dr. Tomaž Deželan, strokovnjak za socialno politiko, na razpravi Inštituta Antona Trstenjaka.

In res – zdravstveni sistem že zdaj poka po šivih. Pomanjkanje patronažnih sester, fizioterapevtov, oskrbovalcev. Zbornica zdravstvene in babiške nege že več let opozarja, da ni kapacitet. Ne kadrovskih, ne infrastrukturnih.

Ampak kje točno naj bi se te storitve sploh izvajale? Kdo jih bo zagotavljal? In pod kakšnimi pogoji?

Številke, ki jih oblast ne zna pojasniti

Najbolj presenetljivo – na Ministrstvu za solidarno prihodnost (MSP) priznavajo, da niti nimajo natančnih ocen, koliko sredstev bodo potrebovali za učinkovito izvajanje zakona. Nobenega jasnega izračuna, koliko zaposlenih je treba na novo zaposliti, koliko izobraževanj izvesti, koliko terenskih ekip vzpostaviti.

Po poročilu Računskega sodišča RS iz oktobra 2024 so bili načrti države “netransparentni in premalo konkretni glede porabe sredstev za dolgotrajno oskrbo”.

Kaj pravijo občine?

Na terenu – torej tam, kjer se stvari zares zgodijo ali pa ne – je slika še bolj zaskrbljujoča.

V Sežani županja Andreja Kocjančič odkrito priznava:

»Trenutno nimamo dovolj zaposlenih, da bi lahko izvajali osnovno oskrbo na domu. Če se obseg storitev podvoji, kot napoveduje zakon, brez dodatnih sredstev in kadra tega preprosto ne bomo zmogli.« (Primorske novice, februar 2025)

Podobno se sliši iz Prekmurja, Zasavja, pa tudi mestnih občin, kjer pričakujejo, da bodo ljudje v juliju kar poklicali občino – in pričakovali pomoč, ker “jim pripada”.

Ljudje bodo plačevali. Kaj pa dobili?

Tu pridemo do bistva: državljani bodo začeli prispevati v sistem, ki – roko na srce – še ni postavljen. Sistem, ki ne ve, koliko ljudi bo v njem delalo. Ki nima informacijskih rešitev. Ki nima niti pregledne baze upravičencev.

In zdaj? Obljublja se še “denarni prejemek”, če storitve ne bo mogoče zagotoviti. Brez konkretnih podatkov o višini. Brez časovnice. Brez natančnega postopka uveljavljanja.

Ali to res deluje?

Varuh človekovih pravic Peter Svetina je jasen: »To je kot bi rekli: Če vam ne moremo dostaviti kruha, vam damo drobtinico. V praksi pa to pomeni, da bodo najbolj ranljivi ostali brez ključne pomoči.«

Od kod sploh ta zakon?

Če se vam zdi, da ta zakon ni padel z neba – imate prav.

Zamisel o celostni dolgotrajni oskrbi obstaja že več kot desetletje. Prvi osnutki so nastali že pod vlado Boruta Pahorja, resneje pa ga je začel oblikovati kabinet Marjana Šarca. A vsakič se je zataknilo: enkrat pri financiranju, drugič pri kadrovskem razsulu, tretjič pri menjavi oblasti.

Zdaj pa je zakon tukaj. Velja. Vsaj pravno. Operativno pa… no, vse kaže, da bo še dolgo zorel.

Slovenija – družba starejših

Zadeva ni nepomembna. Slovenija se hitro stara.

Po projekcijah Eurostata bo leta 2050 kar 29,6 % prebivalcev starih nad 65 let. Že danes pa imamo – po podatkih NIJZ – več kot 80.000 ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Le približno 22 % jih trenutno prejema organizirano pomoč.

V občinah kot so Litija, Metlika ali Tolmin, kjer so domovi za starejše polni, čakalne dobe pa včasih daljše kot leto dni, postane vsaka dodatna storitev ključna. A brez ljudi in denarja? Tudi najboljši zakon ne pomaga.

Tu je še primer iz terena:

Marija, 74 let, Črnomelj:

»Že dve leti imam težave s hojo. Zdaj me je invalidska komisija razglasila za osebo, ki potrebuje pomoč drugega pri vsakodnevnih opravilih. V domu za starejše ni prostora – sem na čakalni listi. Ko sem slišala za novo zakonodajo, sem bila vesela. Sem si rekla: no, končno se bo nekaj spremenilo. Ampak potem sem šla vprašat na naš CSD. Tam so mi rekli, da še nič ne vedo. Da še ni izvajalcev, še ni navodil. Pa sem vprašala: pa bo vsaj kdo prišel, da pomaga pri oblačenju, kuhanju? So rekli – mogoče, ampak ne še zdaj. Pa še plačevala bom, pravijo. Saj ne rečem, naj bo prispevek. Ampak če nič ne dobim… a ni to malo narobe?«

Kaj predlagajo sindikati?

Rešitev? Sindikalne centrale so med bolj glasnimi. Predlagajo zamik uvedbe prispevka, dokler se sistem ne postavi na noge. Druga možnost: začasno znižanje prispevka, dokler storitve ne bodo dostopne.

Sindikati javnega sektorja opozarjajo, da dodatna obremenitev delavcev brez povratne vrednosti ni sprejemljiva. Tudi delodajalske organizacije svarijo pred “dodatnimi stroški v negotovem sistemu”.

Državni vrh na to (za zdaj) odgovarja s tišino.

Lahko sistem sploh uspe?

Vprašanje, ki si ga zdaj zastavljajo vsi – od Brd do Murske Sobote: ali lahko ta reforma zares uspe?

Odgovor ni enostaven. Zakon ima plemenit cilj. A brez jasne strategije, kadrovskega načrta in infrastrukture, obstaja resna nevarnost, da bomo v najboljšem primeru dobili še eno “čakajočo pravico” – nekaj, kar obstaja, a se ga ne da uveljaviti.

Za reformo dolgotrajne oskrbe ne zadostujejo le pravni akti in lepi govori. Potrebujemo realen operativni načrt. Pripravljene ekipe. In predvsem: iskrenost do ljudi.

Plačevati za nekaj, česar ni? Slovenci smo to že doživeli. A danes imamo Google. In spomin.

7 NAJPOGOSTEJŠIH VPRAŠANJ GLEDE PRAVIC IZ DOLGOTRAJNE OSKRBE

1. Ali bom po 1. juliju avtomatsko dobil oskrbo na domu?

Ne nujno. Pravica bo zakonsko uveljavljena, a če v vaši občini še ni izvajalcev, boste morali počakati.

2. Kje lahko zaprosim za oskrbo?

Prijava bo mogoča prek CSD ali znotraj portala eZdravje, vendar postopki še niso povsem določeni.

3. Kaj, če storitev ne bo na voljo?

Zakon predvideva denarni prejemek kot nadomestilo – vendar višina še ni znana.

4. Ali bo oskrba res brezplačna?

Da, za določene oblike pomoči (oskrba na domu, pomoč pri vsakodnevnih opravilih), a bodo morda ostali dodatni stroški (prevoz, medicinski pripomočki…).

5. Kdo bo opravljal storitve v mojem kraju?

To je odvisno od mreže izvajalcev, ki pa še ni povsem vzpostavljena. Mnoge občine za zdaj nimajo dovolj kadra.

6. Ali bom plačeval, tudi če nič ne prejemam?

Da. Prispevek je obvezen za vse – tudi če v praksi (še) nič ne dobite.

7. Kdaj naj pričakujem, da bo sistem polno deloval?

Realistične ocene govorijo o postopni uvedbi med letoma 2025 in 2027, odvisno od kraja bivanja in razpoložljivosti storitev.