Je Kitajska na robu bančnega zloma?

Kitajska se sooča z resnimi opozorilnimi znaki, da njen bančni sistem – največji na svetu – stoji na nevarno krhkih temeljih. Po podatkih je imel konec lanskega leta več kot 444 bilijonov juanov (62 bilijonov USD) v posojilih in drugih sredstvih, kar predstavlja kar 330 odstotkov BDP države. Toda julija 2023 se je zgodilo nekaj, česar niso zaznali že dve desetletji: obseg posojil se je skrčil.

To je več kot statistična posebnost – je znak, da podjetja in gospodinjstva nočejo najemati hipotekarnih in drugih oblik dolga, ker je nepremičninski trg v slabem stanju, trg dela pa nestabilen. Kar pomeni, da nimajo zaupanja v prihodnost gospodarstva.

Dve poti: stagnacija po japonsko ali hiter zlom
Strokovnjaki že dolgo razpravljajo, ali bo Kitajska doživela scenarij podobno kot Japonska po letu 1990 – desetletja počasne rasti, t. i. “japonizacijo” – ali pa jo čaka nenaden sistemski zlom.

Japonski scenarij: Banke neskončno podaljšujejo slaba posojila, gospodinjstva varčujejo, gospodarstvo stagnira, a se ne zlomi. To deluje le ob transparentnih bilancah in zaupanju v institucije – kar je Japonska imela.

Foto: EPA

Kitajski scenarij: Zaradi nepreglednega dolga, slabih nepremičninskih posojil in masovnih subvencijskih balonov (solarna industrija, električna vozila) je tveganje, da se sproži veriženje propadov. Zaupanje vlagateljev in prebivalstva pa je že načeto.

Zakaj je Kitajska bolj krhka kot Japonska?

Japonska je svojo moč gradila na kakovosti in inovacijah, medtem ko je Kitajska stremela predvsem k subvencijam, posnemanju in masovni proizvodnji. Medtem ko je Japonska v času stagnacije ostajala privlačna za tuje investicije, se tujci s Kitajske vse bolj umikajo.

Japonske inovacije (Foto: Vlada Japonske)

Kitajsko plansko gospodarstvo z državnimi spodbudami ustvarja presežne zmogljivosti v sektorjih, kot so sončna energija, električna vozila in jeklo, kar neizogibno vodi v propade in izgubljene milijarde. Poleg tega se Kitajska, za razliko od Japonske, ki se je postarala kot bogata država, stara z ogromnimi dolgovi, kar dodatno povečuje njeno ranljivost.

Kitajski avtomobil Aion Hyper SSR (Foto: Wikipedija)

Domino efekt: od nepremičnin do globalnih trgov

Če bi se zlom kitajskega bančnega sistema dejansko sprožil, bi se veriga posledic začela pri nepremičninah, kjer bi propad gradbenih podjetij in izginjanje prihodkov lokalnih oblasti zamajalo temelje gospodarstva. Nadaljevala bi se pri lokalnih finančnih vozilih (LGFV), ki svojih posojil ne bi mogla več refinancirati, kar bi povzročilo veriženje stečajev. V naslednjem koraku bi se udar razširil na senčne banke in sklade zaupanja, kjer bi se nakopičene slabe terjatve izlile na površje.

Industrija, predvsem sektor električnih vozil in solarnih panelov, bi se soočila s presežno proizvodnjo, neprodanimi zalogami in množičnimi propadi podjetij. Banke bi se znašle pod pritiskom naraščajočih slabih posojil in kreditnega krča, kar bi sprožilo paniko na trgih, skok medbančnih obrestnih mer in beg vlagateljev. Na koncu bi domino efekt dosegel globalne razsežnosti: padec juana, množičen odtok kapitala in širjenje finančnega šoka na svetovne trge.

Prvi znaki so že tu

Julijsko skrčenje posojil je prvi vidni signal, da kitajski model ne deluje več kot nekoč. Vlada poskuša gospodarstvo oživljati s subvencijami in znižanji obrestnih mer, a gre bolj za umetno dihanje kot za trajno rešitev.

Vprašanje je, ali ima Kitajska dovolj zaupanja, kapitala in potrpežljivosti, da ponovi japonski scenarij stagnacije – ali pa bo zaradi nepreglednosti in politične naglice sledil nenaden prelom.

Humanoidni robot pade po prihodu na cilj v finalni tekmi na 100 metrov med Svetovnimi igrami humanoidnih robotov 2025 v Pekingu na Kitajskem. (Foto: epa)

Kam vodi prihodnost?

Kitajska se sprehaja po robu med dolgotrajno stagnacijo in nenadnim zlomom. A medtem ko je Japonska imela potrpežljivost in transparentnost, Kitajska stavi na hitre, trde ukrepe – in to povečuje tveganje, da bo prihodnost oblikoval šok, ne tiho propadanje.

A. G.