Ilovik: Otok cvetja, kjer zadiši po evkaliptusu in miru

Na skrajnem jugu lošinjskega arhipelaga, kjer se morje lesketa v najglobljih modrinah, leži otok, ki ga večina turistov odkrije šele, ko išče nekaj več – nekaj tišjega, nekaj bolj pristnega. Ilovik. Majhen otok velikih vtisov, kjer še vedno diši po soli, po cvetju in po tisti otoški mirnosti, ki je v turističnih katalogih ne najdeš.

Čeprav ga s kopnim povezujejo redne ladijske in katamaranske linije z Malim Lošinjem, Reko in Zadrom, se najlepša in najbolj enostavna pot na otok vije iz zaliva Mrtvaška, najjužnejše točke otoka Lošinja. Od tam vas do Ilovika loči zgolj deset do petnajst minut dolga plovba. A prav v tej kratkosti se skriva čar – ko obali Lošinja pomahate v slovo, imate občutek, da ste zapustili svet, kjer vse prehiteva. In že ob prihodu na Ilovik postane jasno, da ste vstopili v drug čas.

Kamnite poti, ki povezujejo zgodbe

Ilovik nima avtomobilov. Nima množičnega turizma. Nima diskotek, ki ropotajo v noč. A ima nekaj, česar drugje zmanjkuje – tišino, spokojnost in prepletenost narave s človeškim delom. Središče dogajanja je vasica Ilovik, kjer se pešpoti razraščajo kot korenine starih oljk. Te poti vas popeljejo do zalivov Paržine, Parknu, Vela in Mala Draga, vsak s svojo barvo morja, vsak s svojo pesmijo vetra.

Najprej pot vodi mimo župnijske cerkve svetega Petra in Pavla iz 19. stoletja, ki s svojo preprostostjo izžareva otoški duh. Od nje naprej pot zavije proti Studencu – dvanajst metrov globokemu vodnjaku, ki še danes daje pitno vodo in življenje zgodbi domačinov. Na praznik Petrovo, 29. junija, se tukaj zberejo vsi Ilovčani, in čeprav gre za cerkveni praznik, je to dan, ko otok resnično zadihajo z vso dušo.

Do zalivov in kapelic po stopinjah zgodovine

Iz Studenca vodi pot do majhne Lurdske kapelice, ki stoji kot tih čuvaj nad stezama, ki vodita do zalivov Široki in Vela Draga. Hoja do tja vzame približno deset minut, a razgled, ki se vam odpre, odtehta vsak korak. Desno od cerkve vodi še ena steza – daljša, bolj senčna – proti zalivoma Mala Draga in Nozdra. Do tja boste hodili pol ure, v zameno pa prejeli mir, kot ga zna ponuditi le otok brez cest.

Če se po ogledu vrnete nazaj v vas in zavijete desno ob obali, vas po 200 metrih čaka odcep, ki vodi do zalivov Paržine in Parknu. Pot ni zahtevna in jo lahko prehodijo tudi otroci ali se je lotite s kolesom. Na pol poti vas pričaka razgledna točka Did, kjer je nebo širše, kot kjerkoli drugje. Od tam vodi steza do Loretske kapele, skrite med kamnitimi ogradami, kjer vonj po evkaliptusu postane skorajda oprijemljiv.

Peščeni raj, ki ne potrebuje reklame

Najlepši zaliv otoka je brez dvoma Paržina – v poletnih mesecih postane mali raj, ki ne rabi Instagrama, da bi očaral. Peščena plaža, ki jo božajo borovci in nad katero šumi le veter, vas zvabi, da sezujete čevlje in pozabite na uro. Celotna pot od vasi do tja traja približno 30 minut, a mnogi jo prekolesarijo in se ustavijo prav tam – med soncem in morjem, ki še vedno diši po otroštvu.

Nad zalivom se dviga hrib Vela Straža, s katerega se ponuja pogled na otočka Sv. Peter in Kozjak, ter na zaliv Mrtvaška v daljavi. Če imate voljo za nadaljevanje, se z Vele Straže lahko spustite do zaliva Sućadrija in se tam ustavite ob ostankih cerkve svetega Andreja iz 5. stoletja. Pot vas popelje skozi zgodovino, kjer se v razpokah kamnov skriva več kot tisočletje otoškega bivanja.

Vonj po oleandrih in zvok tišine

Po obali se lahko vrnete v vas. Lahkoten, polurni sprehod vas popelje mimo oleandrov, palm, vrtnic in nenavadno visokih evkaliptusov, ki so prava posebnost tega otoka. Ilovik se ne imenuje zaman otok cvetja – skoraj vsaka hiša je obdana z vrtom, kjer se narava šopiri v vseh barvah. V zraku ni le vonj rastlin, temveč tudi spokojnost, ki je v sodobnem svetu vse redkejša.

Otok ima svojo gostinsko ponudbo, a tu ni fast foodov. Tukaj se postreže riba, ki je še pred nekaj urami plavala v zalivu. Domača oljka, domača vino, svež kruh. In ljudje – Ilovčani, ki so do gostov prijazni, a nikoli vsiljivi. Če vprašate, vam povedo. Če ne, pustijo, da otok govori sam zase.

Ilovik, Foto: Google Maps

Otok, ki ostane s tabo

Ilovik ni otok za en dan. Ni kraj za “priti, poslikati, oditi”. Je otok, ki se ga začuti z vsemi čuti in ki se zareže v spomin z nežno vztrajnostjo. Ko se po poti iz Paržine vračate proti vasici in vam sonce zlato obarva kamne, veste, da se boste vrnili. Ne zato, ker bi morali, ampak zato, ker si boste želeli.

Na Iloviku se čas ne ustavi – tukaj čas postane nekaj drugega. Ne šteje se v urah, temveč v korakih, vdihih, nasmehih, ki jih podelite s popolnimi neznanci. In to je dovolj. Morda celo več kot dovolj.

Objava Ilovik: Otok cvetja, kjer zadiši po evkaliptusu in miru se je pojavila na Vse za moj dan.