Goriški camino, pot dialoga čez mejo in čas

Goriški camino ni le nekajdnevni pohod, temveč prava romarska pot, ki presega meje in združuje ljudi. Trasa, ki povezuje baziliko v Ogleju s Frančiškanskim samostanom na Sveti Gori, s svojo simboliko spominja na vse tiste, ki so prispevali k preoblikovanju navidezno neprehodne meje v mejo, ki je danes prostor dialoga in soočenja med narodi. O 82 kilometrov dolgi poti skozi zgodovinsko in kulturno izjemno bogata ozemlja govori vodnik Goriški camino, ki so ga v ponedeljek predstavili v goriškem Kulturnem domu.

Več kot zgolj brošura

»Vodnik ni le brošura s podatki, slikami in zemljevidi. Je knjiga, ki govori o našem raznolikem prostoru: pripoveduje na primer o Ogleju, ki je bil pred 2000 leti ena najpomembnejših metropol Rimskega cesarstva, od koder segajo naše skupne evropske korenine. Pripoveduje o lepoti reke Soče, pa tudi o globokih ranah, ki jih je na Krasu pustila prva svetovna vojna. Priča pa tudi o preporodu obeh Goric, ki sta letos skupaj nastopili kot Evropska prestolnica kulture,« je med predstavitvijo vodnika povedal Andrea Bellavite, direktor organizacije Socoba, ki upravlja oglejsko baziliko, in eden od avtorjev vodnika.

Publikacijo je zasnoval skupaj z Nacetom Novakom, vodjo Centra Mir in dobro na Sveti Gori. Ravno Sveta Gora, je dodal Bellavite, ne predstavlja zaključka poti, temveč novo izhodišče. »Isto velja za Evropsko prestolnico kulture, ki ni konec, temveč začetek neke daljše zgodbe. Gre za seme, ki je padlo na rodovitna tla, ne smemo pa ga zaradi tega zanemariti: moramo ga negovati, da bo nekega dne obrodilo sadove,« je poudaril Bellavite. Kot simbol Goriškega camina so izbrali Salomonov vozel, ker ponazarja združenje različnega: nebes in zemlje, noči in dneva, svetlobe in teme, dobrega in zla.

O zamisli in snovanju publikacije je spregovoril Nace Novak. »Od vsega začetka smo imeli v mislih vodnik: Andrea je trasiral pot na italijanski strani meje, jaz pa na slovenski. Pot smo v celoti prehodili kar nekajkrat, morda več kot desetkrat. Med hojo smo ves čas imeli v mislih bralca: kje bo treba hoditi, kaj bo treba napisati. Camino smo opremili z znaki, nalepkami in označevalnimi tablami, za fotografije je poskrbel Mattia Vecchi. Čeprav je bilo prvotno besedilo kar dolgo, ker sva tako jaz kot Andrea radodarna z besedami, sva na koncu uspela vse skupaj strniti v priročnik primerne velikosti: pohodniki ga lahko brez težav spravijo v nahrbtnik in listajo tudi med hojo,« je povedal Novak.

Prva etapa se začne v oglejski baziliki in se zaključi v Zagraju. Rdeča nit druge etape, ki pohodnike popelje do Mirenskega gradu, je prva svetovna vojna. V tretji etapi romarji spoznajo Gorico in Novo Gorico, zadnja pa jih povede do Svete Gore, enega najbolj priljubljenih svetišč v Sloveniji, ki ponuja veličasten razgled vse do Padske nižine ter čez Soško in Vipavsko dolino do Julijskih Alp.

Čeprav je pot prehodna vse leto, je Novak dodal, da je treba na daljše pohode biti pripravljen tako fizično kot psihološko. Ne gre zanemariti niti opreme: predvsem v poletnih mesecih se je treba na pot odpraviti z zadostno količino vode, saj je lahko julija in avgusta na ravninskem delu prve etape, pa tudi po nekaterih predelih Krasa, zelo vroče. »Pravzaprav je Goriški camino lažje prehoditi v obdobju od decembra do marca kot sredi avgusta,« sta še poudarila avtorja.

Vodnik je v slovenščini izdalo Založništvo tržaškega tiska, v italijanščini pa založba Ediciclo editore.

Na voljo v treh jezikih

V knjigarnah je na voljo tudi angleška različica. Vodnik izhaja pod okriljem projekta Walk2Spirit, ki ga financira EU iz Sklada za majhne projekte GO! 2025, s katerim upravlja EZTS GO. Dodatne informacije in nasveti o pripravi ter opremi za pohod, pa tudi GPX-sledi, so na voljo na trijezični spletni strani www.itergoritiense.eu.