V izumirajoči Evropi promovirajo splav

Evropski parlament je včeraj podprl resolucijo “My voice, my choice”. Evropska in domača levica sta navdušeni nad resolucijo, ki vsaj na deklaratorni ravni poglablja temeljni problem evropskih držav – skoraj (ali pa že) katastrofično stopnjo rodnosti.

Najprej nekaj o sami pobudi. Ključna “rešitev”, ki jo predlaga sprejeta resolucija, je vzpostavitev finančnega mehanizma, ki bi omogočil izvedbo splava osebam, ki v svojih državah zaradi tega ali onega razloga nimajo (več) dostopa do splava. Resolucija slovenskim ženskam ne prinaša ničesar novega. Splav je v Sloveniji dovoljen in zakonska ureditev je relativno liberalna.

Resolucija, ki je bila sprejeta, nima zakonske moči. Resolucije so politični dokumenti, ki izražajo zgolj in samo politično stališče in voljo, da se področna zakonodaja spremeni v izraženi smeri. Podrobni opazovalci evropske politike bi znali povedati, da je unija sprejela že prenekatero resolucijo, ki se ni prenesla v pravni akt. Preprosto zato, ker uvajanje zakonov nosi resne posledice, sprejemanje resolucij pa predvsem medijske učinke za tiste, ki so jo spisali in na koncu sprejeli. Kar je tudi ključni razlog za kampanjo “My voice, my choice”, za katero je stala slovenska provladna levičarska aktivistka Nika Kovač. Cilj je bil vzdrževanje kulturnega boja progresivnih sil proti zmernejšim ali konservativnim.

Zakaj se da to z veliko mero verjetnosti napovedati? Zato, ker je področje splava v članicah Evropske unije urejeno. Splav je dovoljen v vseh državah. Nekatere države zastavljajo bolj ostre pogoje za izvedbo splava kot druge. Najbolj zaostreni kriteriji za izvedbo so na Malti in Poljskem. Gre za krščanski družbi, v katerih velja življenje za nedotakljivo. Poljakinje denimo lahko že danes zapustijo svojo državo in splav opravijo na tujem. Resolucija “My voice, my choice” torej ne prinaša ničesar bistveno novega, zato tudi ni verjetno, da bo kdaj prevedena v zakonodajni akt, in v kolikor bo do tega vendarle prišlo, tudi ta zakonodajni akt ne bo evropskim ženskam prinesel skoraj ničesar novega.

Promocija splava in izumiranje Evropejcev

Bi pa lahko imela omenjena resolucija nepričakovane in negativne posledice na področjih, ki niso neposredno povezani z splavom. Članice Evropske unije in posledično celotna unija se soočajo z nevarno nizko rodnostjo in posledično s staranjem prebivalstva. To ima negativne posledice na področju gospodarstva, vzdržnosti javnih sistemov in navsezadnje na nacionalno identiteto. Zmanjšano število rojstev na dolgi rok vodi v zmanjšano delovno populacijo. Zmanjšana delovna populacija vodi v zmanjšano ekonomsko aktivnost, manjše davčne prihodke in manj plačnikov v zdravstveno in pokojninsko blagajno, kar posledično vodi v zviševanje obveznih prispevkov. Zmanjšano število rojstev je mogoče do določene mere kompenzirati z večjo produktivnostjo zaposlenih (več urami dela) ali pa z uvozom delavcev. Evropska levica in tudi nekatere desnosredinske stranke so izbrale to možnost in se sedaj soočajo s posledicami te izbire: povišana kriminaliteta, visoka brezposelnost med migrantsko populacijo, še posebej tistim segmentom prišlekov, ki so prišli nezakonito, in seveda izpodrinjanje domače populacije v mestnih središčih. Veliko bolj smiseln pristop so ubrale stranke desno od sredine, ki skušajo rodnost spodbujati. A tudi ti projekti že po naravi stvari ne morejo dati hitrih rešitev. Od rojstva do zaposlitve traja vsaj 18 let, a najpogosteje več, saj moderni trgi zahtevajo visoko izobraženega delavca.

Uradni podatki na ravni katastrofe

V Evropi demografski podatki uradnih statističnih služb kažejo, da se rodnost že vrsto let nahaja pod nadomestno vrednostjo 2,1 otroka na žensko, kar je nivo, potreben za stabilno populacijo brez priseljevanja. Po podatkih Eurostata je skupna rodnost v EU leta 2023 znašala le okoli 1,38 živorojenega otroka na žensko, kar predstavlja eno najnižjih stopenj v svetu in najnižje številke po desetletjih spremljanja statistike. Številne države, kot so Malta, Španija in Litva, imajo še nižje stopnje, medtem ko jih imajo nekatere višje, a vseeno globoko pod nadomestno vrednostjo. To sliko pogosto imenujejo demografska ali rodnostna kriza, ker dolgoročno vodi v staranje prebivalstva in zmanjševanje delovno aktivnega prebivalstva. V Sloveniji je povprečna stopnja rodnosti prav tako nizka – okoli 1,50 otroka na žensko v letu 2023, kar je blizu povprečja EU in kaže, da se soočamo z istimi demografskimi izzivi kot večina evropskih držav.

Ob sprejetju resolucije se je oglasil predsednik SDS Janez Janša: “V Sloveniji se je leta 2023 že 20% otrok rodilo materam, ki so prišle od drugod. Podatek za leto 2025 bo blizu 25%. Brez Slovencev ne bo Slovenije. Pozivamo vlado, da nemudoma vrne Urad za demografijo, ki ga je ukinila leta 2022.”

⚠️‼️ V Sloveniji se je leta 2023 že 20% otrok rodilo materam, ki so prišle od drugod.
Podatek za leto 2025 bo blizu 25%.
Brez Slovencev ne bo Slovenije. Pozivamo @vladaRS, da nemudoma vrne Urad za demografijo, ki ga je ukinila leta 2022. pic.twitter.com/X5WevCM6x4

— Janez Janša (@JJansaSDS) December 17, 2025

Vlečenje voza v napačno smer
In kako se v ta ključni problem umešča resolucija “my voice, my choice”? Preprosto, se ne umešča. Še več, napisana je, kakor da problem nizke rodnosti sploh ne obstaja. V duševnem svetu ustvarjalcev in podpornikov dotične resolucije obstajajo zgolj in samo “pravice” in neskončna inflacija pravic, katerih udejanjanje lahko posamezniki (v tem primeru posameznice) zahtevajo od države oz. tistega, ki jo vzdržuje – davkoplačevalca.

Resolucija hočeš-nočeš neposredno promovira splav namesto življenja in tako hočeš-nočeš prispeva k poglabljanju enega izmed ključnih problemov Evrope in z njo Slovenije.

Ž. K.