Galerija Plečnikova trafika

Trafiko na Vegovi ulici bralci že nekaj let poznajo kot mikro kulturno središče, prostor za diskurzivne dogodke in seveda za nakup revij ter drugih publikacij. Dovoljenje za upravljanje z njo je uredništvo dobilo leta 2020, in že takrat so bile navzoče določene ambicije, da bi njeno zunanjost izkoristili kot razstavno površino. Letos septembra pa smo s poskusnim dogodkom otvorili cikel razstav sodobne umetnosti, ki bo raziskal potenciale Plečnikovega najmanjšega izvedenega projekta kot specifičnega razstavnega prostora. Nova otvoritev bo pospremila izid vsake naslednje številke revije.

Uporaba fasade Trafike v namene razstavljanja ni tako naključna, kot se morda zdi. Zasnovana je kot predimenzioniran oglasni steber, torej je njena fasada namenjena aktivni komunikaciji z okolico. To lahko razumemo skoraj kot gesto samoizbrisa, ali drugače: fasada trafike obstaja predvsem zato, da bi jo lahko prekrili z nečim drugim. Zanimivo je, da Plečnik kljub oglaševalski funkciji fasade Trafike ne poskuša nevtralizirati z enotno barvo in gladko površino, temveč jo pusti kar neometano. Izpostavljeno opeko lahko razumemo kot nekakšno goloto, ki ji ustrezno odgovori prav uporaba. Hkrati pa se njena členjena površina sluti tudi skozi material, s katerim jo zakrijemo.

Naše početje je na nek način apropriacija oglaševalske logike trafike, ki je že vpisana v njeno strukturo. Tega pa ne navajamo zato, ker bi cikel razstav razumeli kot orodje za propagiranje izbranih umetnikov, temveč zgolj kot okoliščino, do katere se lahko opredelijo. Eden glavnih smislov takšnega načina razstavljanja je namreč natanko v tem, da ozavestimo specifike prostora in razstave snujemo z njimi v mislih. Brez teh razmislekov bi se nam početje zdelo prazno in bi res podleglo logiki hiperprodukcije in marketinga.

Vseeno pa je dejstvo, da je prav Trafikina odprtost oziroma obračanje navzven ena njenih najprepoznavnejših potez. Poleg tega je prav fasada tista past, v katero se lahko ujamemo, če arhitekturo in prostor nasploh doživljamo zgolj kot podobo. Kritike sodobne arhitekture fasadi očitajo prav to: da se preveč posveča zunanjemu videzu, na račun ostalih izkustvenih dimenzij, ki sestavljajo prostor. Kot vodilo zato pri našem raziskovanju torej jemljemo pojmovanje Trafike kot celote, kot sistema konkretnih in implicitnih lastnosti, ki aktivno delujejo na umetniška dela, ne zgolj kot površine, na katero jih je mogoče prilepiti.

Pri tako specifičnih pogojih se v grobem porajata dva načina snovanja razstave, ki ju bomo raziskali z različnimi pristopi umetnic. Prvi način predvideva delo kot nekako obstoječe samo po sebi; primer takšnih del najdemo v izrazito procesualnih praksah, kjer delo pravzaprav obstaja izven svojih pojavnih oblik, razstava pa služi zgolj kot sidrišče, kjer se proces zgosti v materijo in omogoči komunikacijo gledalca z njim. Na drugi strani spektra izraznih možnosti tudi klasično slikarsko delo lahko razumemo kot zaprt sistem, nekako brezbrižen do svoje okolice. Njegova formalna rigidnost in jasna zamejitev ob prenosu iz enega razstavnega prostora v drugega ne glede na prostorske značilnosti ohranjata nekakšno nedotakljivost upodobljenega. V tem načinu gledanja se okolica kaže skoraj kot motnja; to je logika, po kateri je nastala modernistična bela kocka, ki se vedno pretvarja, da je nevtralna. V primeru Trafike takšno sprenevedanje niti ni mogoče niti nas ne bo zanimalo.

Takorekoč obraten proces poteka pri drugem mogočem načinu. Če smo zgoraj govorili o posegu konteksta v tkivo umetniškega dela, ki obstaja samo po sebi, kot entiteta, ki se vsidra v prostor, in šele takrat lahko govorimo o njunih medsebojnih vplivih, lahko tu zaznamo višjo stopnjo soodvisnosti in skupnega nastajanja. Takšna dela – lahko jih označimo za lokacijsko specifična – nastajajo v direktni odvisnosti od prostora, ga skušajo na nek način transformirati in si to transformacijo tudi jemljejo za snov. Tudi pri tej opciji se odpira pahljača možnih aspektov za obravnavo, od materialnih lastnosti prostora do njegovih zgodovinskih ter kulturnih implikacij in umeščenosti v širšo shemo mesta.

Obstajajo dela, ki jih naredi šele kontekst, in dela, ki stojijo sama po sebi; vendar tudi ta niso neodvisna in zato pri snovanju ne smemo biti brezbrižni do okolice. Pri tem se poraja tudi vprašanje, ali zgolj prestavitev iz enega v drug kontekst porodi povsem novo delo. Nekatera so gotovo dovolj gnetljiva, tako tematsko kot formalno, da jih premik lahko nezanemarljivo transformira. Pri tem pa je pomemben tudi razmislek o tem, zakaj se neko delo sploh umešča v določen prostor. Hitro pa se lahko tudi zgodi, da sama menjava konteksta postane tematsko osredinjena do te mere, da se ostanek dela splošči ali postane odmev samega sebe. Vidimo torej, da so ločnice med obema načinoma, ki smo ju poskusili definirati, na mnogih točkah nejasne, torej gre prej za spekter kot za dva ločena pola. Cikel razstav je tako pripravna forma za podrobnejši razmislek o dinamikah med delom in njegovim kontekstom.

Umetnice, ki se bodo v prihodnjem letu zvrstile na fasadi Trafike, so: Ajda Podgorelec, Sara Skenderija, Lucija Klauž in Pika Basaj. Vse štiri zaključujejo študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Kurirala jih bom Neža Urbiha, cikel pa bomo spremljali z diskurzivnim programom in sprotnimi refleksijami.