Evropska levica v škripcih, saj ozmerjanje s “skrajno desnico” več ne deluje

Evropska levica se je znašla v precejšnjih težavah. Zastraševanje pred t. i. “skrajno desnico” ne deluje več. V vsaj treh državah je pričakovati vzpon konservativnih sil, ki se napajajo z nezadovoljstvom volivcev. To pa je večje, saj se je ekonomski model, na katerega so se naslanjali dosedanji oblastniki, izpel.

Vzpon konservativnih sil je najverjetnejši v Veliki Britaniji in Franciji. V obeh državah sta namreč na oblasti levičarja, Starmer in Macron. Starmerju je na otoku za petami Farageova Reform UK, Macrona v Franciji pa vse bolj ogroža Nacionalni zbor z Jordanom Bardello na čelu. Do vzpona konservativnih sil, v obliki Alternative za Nemčijo, bi lahko prišlo tudi v Nemčiji, v kolikor vlada Friedricha Merza ne bo dosegla zastavljenih ciljev, opozarja The Economist.

Omenjeni voditelji se precej dobro zavedajo nevarnosti. Macron je po porazu na evropskih volitvah govoril o nevarnosti “državljanske vojne”, Merz vidi svojo vlado kot zadnjo priložnost za politično sredino. Starmer pa je Reform UK opisal kot neposredno grožnjo “samemu bistvu” tega, kar so kot narod. Pa je to res? Je morda ravno Starmerjeva vlada grožnja duši Združenega kraljestva? Na drugi strani Atlantika so očitno prepričani, da evropske sredinske stranke potiskajo Evropo proti “civilizacijskemu izbrisu”.

Preusmerjanje pozornosti od lastnih neuspehov

Pa so evropske konservativne stranke oziroma “skrajna desnica”, kot jih je malomarno označila evropska levica in celo nekatere desnosredinske stranke, res takšna grožnja, kot jo želijo prikazati? Ali pa gre nemara za politično taktiko, s katero želijo preprečiti, da bi se med volivci zasidralo spoznanje o njihovem kolektivnem neuspehu in posledično prišlo do zamenjave oblasti v več državah in kasneje tudi v Bruslju? Gre predvsem za slednje in za to, da bi morala sredinska politična gibanja zaradi lastne verodostojnosti spremeniti pristop. Kako? Tako, da predvsem v lastnih državah odstopijo od politik, ki škodijo njihovim državam in Evropi kot celoti.

Poglejmo primer Velike Britanije, kjer po dolgih letih gospodarske stagnacije v času vladavine torijcev tudi Starmerjeva vlada ni sposobna zagnati kolesja gospodarstva. Kako bi le, ko pa uvaja rekordne davke in povišuje izdatke za socialno varstvo. Gospodarsko stagniranje in naraščanje javnega dolga spremljamo tudi v Franciji. Macronov zakon o povišanju upokojitvene starosti je bil umaknjen, ker je preveč toksičen za katero koli stranko, da bi se ga dotaknila. Premierji se menjujejo kot po tekočem traku, zakonodajalci pa si kot velik uspeh štejejo sprejetje državnega proračuna. Merz je ob nastopu vlade, ki je skoraj ne bi bilo, napovedal “reformno jesen”. Ali ste slišali za kakšno večjo reformo? Je Nemčija še odstopila od dokazano katastrofalne politike na področju energetike?

Jedrska elektrarna Stade v severni Nemčiji, ki so jo v času Scholzove vlade ugasnili (foto: epa)

Prav bizarno se zdi, da stranke, ki zagovarjajo cenzuro javnih debat in medijev zaradi domnevnega “sovražnega govora”, napovedujejo, da bodo nekatere konservativne stranke povzročile “smrt demokracije”. Italijanska demokracija se zdi precej krepka in zdrava in jo vodi konservativna političarka Giorgia Meloni, ki so jo na socialistični izpostavi RTV oklicali za “postfašistko”. Kdor spremlja volilne ankete na Madžarskem, se lahko prav tako prepriča, da demokracija deluje. O tem, kdo bo prihodnji premier Madžarske, bodo odločili volivci in ne policija ali celo vojska, kot je značilno za avtoritarne države.

Srečanje Roberta Goloba z italijansko premierko Giorgio Meloni (Foto: STA)

Kar ste prebrali v zgornjih vrsticah, je našim bralcem bolj ali manj jasno. Vse bolj pa je jasno tudi volivcem in drugim voditeljem evropske družbe. Evropska sredina je na marsikaterem področju zavozila in volivcem je to vse bolj jasno. Britanski The Economist poroča, da se Jordan Bardella, predsednik Nacionalnega zbora, srečuje z voditelji iz poslovnega sveta. Farageova Reform UK se kadrovsko krepi. Popolno izključevanje politične alternative obstaja le še v Nemčiji, kjer politična sredina povsem izključuje sodelovanje z AfD. Podoben fenomen spremljamo tudi v Sloveniji, kjer tranzicijska levica in njeni različni politični zastopniki v parlamentu zavračajo sodelovanje z SDS. Slovenska levica je namreč precej skrajna, zato tudi desnosredinska stranka, kot je SDS, zanjo deluje kot skrajna desnica.

Kar pa seveda ne pomeni, da so evropske konservativne stranke brez “greha”. Medtem ko jih je mogoče pohvaliti za njihove gospodarske programe, ki ponujajo znižanje davkov, deregulacijo oziroma debirokratizacijo, so hkrati tudi evroskeptične. Francoski Nacionalni zbor drvi proti konfliktu z EU. Prav tako AfD. Evropska gospodarska integracija pa je ključna za gospodarstva članic, ki so izvozno naravnana, še posebej za slovensko gospodarstvo. Nekatere konservativne sile so tudi (bolj ali manj) sramežljivo prorusko naravnane, denimo AfD. Če zaključimo s pozitivno noto, lahko pohvalimo program konservativnih strank na področju nezakonitih migracij.

Vojaška parada v Moskvi na dan zmage (Foto: epa)

Česar se nihče ne zaveda dovolj?

Tako evropske sredinske politične sile kot tudi konservativne se očitno ne zavedajo, da se je geopolitična slika Evrope že drastično spremenila. ZDA vse težje vzdržujejo svoje mednarodne varnostne zaveze, predvsem tiste, ki jih imajo v Evropi. Konservativne sile pogosto menijo, da bo mogoče z Rusi skleniti dogovor, s katerim bodo svoje države obvarovale pred geopolitično nevihto. Rešitev, ki bi hkrati zavarovale celotno unijo, ne ponujajo. Nekatere sredinske politične sile se zavedajo nevarnosti, ki jo trenutno predstavlja Rusija, a preprosto ne zmorejo mobilizirati zadostne količine sredstev, s katerimi bi lahko obnovile obrambne zmogljivosti. Tega pa ne zmorejo, ker so nezmožne razkrojiti obstoječi politični in proračunski model. Nekatere levosredinske sile pa se nevarnosti sploh ne zavedajo, na primer vladi v Španiji in Sloveniji.

Lekcija za sredino

In kakšna je končna lekcija za evropske levo- in desnosredinske sile? Za začetek naj se odpovejo histerični demonizaciji konservativnih strank. Ne, niso fašistične. Nato naj pogledajo v ogledalo. V katerih primerih so same omejevale svobodo govora? Koliko so same zlorabljale pravosodje za pregon političnih nasprotnikov?

Nato naj se vprašajo, zakaj volivci prestopajo k njihovim političnim nasprotnikom. Morda zaradi boljšega odnosa do gospodarstva? Boljšega odnosa do nezakonitih migracij? Ali pa preprosto zato, ker zagovarjajo zdravorazumske rešitve, ki jih sredina ni več sposobna sprejeti in izvesti?

S. K.