Ciklus o primorskih priseljencih v Mariboru: VASILIJ MIRK

Foto: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Piše: Ivan Vogrič

Po koncu vojne so se mnogi priseljeni primorski ustvarjalci vrnili v izvorne kraje. Ni pa bilo to pravilo, saj so nekateri, in niso bili redki, ostali v novem okolju. Med temi je bil tudi skladatelj in glasbeni pedagog Vasilij Mirk (Sv. Ivan pri Trstu 1884 – Ljubljana 1962), ki je zaslovel tudi kot odličen zborovodja.

Vasilij Mirk primarno ni študiral glasbe. Obiskoval je (nemško) gimnazijo v Trstu, nato pa študiral zgodovino in zemljepis na univerzah na Dunaju in v Gradcu. Po končanem študiju se je zaposlil v Trstu kot učitelj v zasebni slovenski trgovski šoli, na kateri je poučeval nemščino, italijanščino, zemljepis, lepopisje, idr. Se je pa ves čas zelo zavzeto ukvarjal z glasbo in se glasbeno izpopolnjeval: na Dunaju je študiral kompozicijo pri Hermannu Graedenerju in podobno na konservatoriju Giuseppe Tartini v Trstu pri prof. Antoniu Illersbergu po prvi vojni. Že v dunajskem obdobju je vodil pevska zbora, po povratku v Trst pa je prav tako prevzel več pevskih zborov in mdr. čitalniški orkester.

Priložnost za aktivnejše udejstvovanje se je odprla z ustanovitvijo podružnice ljubljanske Glasbene matice (formalno se je imenovala Pevsko in glasbeno društvo v Trstu) leta 1909. Mirk je vstopil v društveni odbor in začel poučevati glasbene predmete. Nadaljeval je s komponiranjem, s katerim se je preizkusil že kot dijak. V društvenem zapisniku v prvem letu vojne je postavljen ob bok Emila Adamiča (učitelja Ciril-Metodove šole pri Sv. Jakobu v Trstu) kot »domač priznan skladatelj«. Njegove skladbe so se izvajale na koncertih, ki ga je prirejala tržaška Glasbena matica; prav v tem obdobju (1909) je napisal Na trgu, na besedilo Dragotina Ketteja, ki jo še danes pogosto izvajajo zbori.

Po prvi vojni je še naprej deloval pri Glasbeni matici, kot učitelj klavirja in glasbene teorije. Je pa požig Narodnega doma (1920), kjer je domovalo društvo, imel zelo hude posledice. Pedagoško delo se je sicer nadaljevalo v zasebnih stanovanjih (tudi pri Mirkovih), vendar ni več doseglo nekdanje ravni. Matica je naposled prekinila delovanje.

Ob rednem delu (po zaprtju trgovske šole je bil zaposlen kot bančni uradnik) je poučeval na zasebni glasbeni šoli Ettoreja Vrama. Ko pa je ugotovil, da nima več pravih možnosti za delo, je leta 1928 sklenil, da se izseli v Jugoslavijo.

Prišel je v Maribor in zanimivo je, da se je zaposlil v podobnih šolskih ustanovah, v katerih je deloval v Trstu – v državni trgovski akademiji in mariborski Glasbeni matici, tedaj osrednji glasbeni ustanovi v mestu. V šoli Glasbene matice je poučeval harmonijo in zgodovino, vodil zbor in občasno tudi orkester. Največ uspehov je dosegel pri vodenju zbora, ki je v tistem času postal eden najboljših na Slovenskem; na vrhuncu je štel približno sto pevcev. Redno se je oglašal tudi v večerniku Jutra, za katerega je pisal glasbene kritike. Zbor je vodil do leta 1934; dirigentsko palico je odložil, ker mu Glasbena matica ni uredila obljubljene službe. Je pa hkrati uspešno celo desetletje vodil septet bratov Živko in predsedoval Ipavčevi pevski župi.

Mirk je bil eden od trojice vidnih tržaških skladateljev v Mariboru; ob njem sta bila Karol Pahor, ki je v tržaških letih prav tako poučeval v tamkajšnji podružnici Glasbene matice, in precej mlajši Ubald Vrabec, ki je z zborom Glasbene matice sodeloval tudi kot violinist.

Po napadu na Jugoslavijo leta 1941 se je preselil v Ljubljano, kjer je po vojni poučeval na trgovski akademiji. Vodil je več zborov, med drugim zbor Tine Rožanc. Po vmesnem obdobju v Kopru, kjer je bil zaposlen kot pomočnik glasbenega oddelka na radiu, je nadaljeval pedagoško delo na Srednji glasbeni šoli, Višji pedagoški šoli in Akademiji za glasbo v Ljubljani (kjer se je redno zaposlil). Njegov opus obsega skladbe obrednega in sakralnega značaja, komorne in solistične ter orkestralne skladbe, poleg seveda zborovskih.

Vasiliju Mirku je posvečena ulica v Limbušu, po njem nosi ime moški pevski zbor na Proseku-Kontovelu.