Cenzura v postmoderni

Vprašanje cenzure umetnosti je danes bolj zapleteno kot kdaj koli prej, saj ne gre več zgolj za prepovedi oblasti, temveč za kompleksen preplet institucionalnih odločitev, občutljivosti občinstva, tržnih interesov in dinamike družbenih omrežij. V preteklosti je bila cenzura razmeroma jasno definirana: uradne prepovedi knjig, kazenski pregon umetnikov, nadzor nad gledališči, razstavami in mediji. V totalitarnih in avtoritarnih režimih je bila institucionalizirana, centralizirana in sankcionirana z močjo države, danes pa so oblike nadzora vse bolj razpršene in zapletene. Michel Foucault je leta 1982 zapisal, da oblast ne deluje le na posameznike in njihovo zavest, temveč tudi na njihove želje, zaznavanja in dojemanje, pogosto brez njihovega zavedanja. Oblast se tako predstavlja kot nevtralna. Posledično je umetniška svoboda danes bolj ogrožena s strani občinstva in javnega mnenja kot neposrednega delovanja oblasti, zlasti prek t. i. »kulture izključevanja« (cancel culture). Ta se kaže v pozivih k odvzemu platforme, bojkotu in včasih tudi psihološkem pritisku javnosti, ki ga je pogosto težko natančno opredeliti. Zmotno se razume kot izključno sodoben pojav, povezan z delovanjem progresivnih aktivistov na spletu.

Kultura izključevanja je sicer res pridobila vpliv zaradi svetovnega spleta in dejstva, da je internet dal glas družbenim skupinam, ki v preteklosti niso imele dostopa do javnega diskurza. Hkrati neskončen spomin kibernetskega prostora omogoča arheološke raziskave posameznikovih izjav, pogledov in neposrečenih šal. Pred tovrstno kulturo je zato imun le redkokdo, zlonamerne interpretacije pa se lahko hitro razširijo, četudi ne ustrezajo resnici. Vendar mehanizmi izključevanja niso novi in niso omejeni na progresivno ali levičarsko sfero. V osemdesetih letih je Ameriko pretresla t. i. »satanistična panika«, ki je vodila do pozivov evangeličanskih aktivistov k prepovedi nastopov in albumov heavy metal skupin ter družabne igre Dungeons & Dragons. V devetdesetih letih smo bili priča konservativni paniki glede videoiger, ki je delno izvirala iz odziva na odmevne strelske pohode po ameriških šolah. Leta 2003 je ameriška konservativna javnost ostro nastopila proti country skupini Dixie Chicks, ker so si na koncertu dovolile kritizirati Bushevo vojno v Iraku.

Danes je internetni hipermoralizem bolj povezan s progresivno sfero in delovanjem na družbenih omrežjih, kot je npr. Twitter. Angleški kulturni kritik Mark Fisher je tovrstno tendenco poimenoval »vampirski grad«, saj je znotraj »levoliberalne sfere« pogosto prisotna nagnjenost k napadu na še tako majhen odklon od ideološke dogme. Na to kažejo ostri odzivi na skeptične poglede Slavoja Žižka na masovne migracije, ki so privedli do zmanjšanja njegove prisotnosti v nekaterih »progresivnih« medijih, ali kritike ameriških podcasterjev Chapo Trap House, ki kljub idejni pripadnosti (radikalni) levici uporabljajo politično nekorekten jezik.

Progresivna kultura izključevanja pa se ne omejuje le na nadzorovanje ideoloških odklonov, temveč se dotika tudi moralno sporne preteklosti posameznikov. Režiser Woody Allen je zaradi obtožb o predatorskem razmerju s svojo pastorko pogosto tarča pozivov k bojkotu, njegovi novejši filmi pa dobivajo precej manjše platforme. V Sloveniji opažamo podoben mehanizem v primeru patra Rupnika, čigar umetnine odstranjujejo iz cerkva zaradi njegovih spolnih zlorab. Nekateri to označujejo za cenzuro, čeprav niti Rupnikove umetnine niti Allenovi filmi niso problematizirani zaradi svoje vsebine, temveč zato, ker javnost ne želi podpirati oseb, ki so zagrešile tovrstne zločine. To odraža naraščajočo občutljivost javnosti glede problematike spolnih zlorab. Idejna kultura izključevanja prav tako ni le posledica delovanja »vampirskega gradu«, temveč tudi dejstva, da je anonimnost interneta dala glas pripadnikom manjšin. Hamilton Nolan je v eseju za portal In These Times opozoril, da se nad kulturo izključevanja pogosto najbolj pritožujejo pripadniki elit, ki so v kaosu interneta prvič doživeli ostre kritike in celo verbalne napade. V štirih letih od objave Nolanovega eseja smo na Zahodu doživeli nadaljnjo polarizacijo in vzpon vzporednih oblik kulture izključevanja – poleg pozivov k bojkotu J. K. Rowling s strani progresivcev smo priča tudi pozivom k bojkotu pevca Sama Smitha s strani konservativcev.

Komelj, Milček: Rupnikova knjiga Božje besede: Marko Ivan Rupnik: Sveta brata Ciril in Metod v knjigi Božje besede, v: Vzgoja: revija za učitelje, vzgojitelje in starše, letnik 15, št. 60, 2013, str. 38.

Razprave o kulturi izključevanja so zato vse bolj zapletene, kar je posledica razdeljenosti zahodne družbe in zatona skupnega »simbolnega reda«. Zygmunt Bauman je ta pojav označil kot »moralni obrat«, saj »vse, kar ni takoj sprejeto kot etično pravilno, postane marginalizirano – ne zaradi delovanja države, temveč zaradi ustrahovanja občinstva«. Nasprotno pa Judith Butler trdi, da je kultura izključevanja oblika demokratične sodbe občinstva. Pri tem moramo upoštevati, da obstaja več občinstev, od katerih vsako izvaja svoje pritiske. Hkrati ne smemo spregledati vloge medijev in njihovih lastnikov. Milijarder Jeff Bezos, lastnik časopisa Washington Post, je marca letos napovedal, da bo časopis odslej promoviral »osebne svoboščine in prosti trg«, s čimer je zaobšel tako državno oblast kot voljo občinstva. Lastnik Facebooka in Instagrama Mark Zuckerberg pa ukinja »preverjanje dejstev« (fact-checking) in spreminja politike glede vsebin, ki se prikazujejo uporabnikom. Lastniki platform so torej prav toliko, če ne še bolj, vpleteni v produkcijo in prikazovanje vsebin kot občinstva. Vprašanje cenzure je ob tolikšnem prepletu mehanizmov izjemno pereče, zlasti ob širjenju lažnih novic, ki lahko resno ogrozijo delovanje demokratične družbe.

Napisala: Danijela Frelih, konservatorka-restavratorka
Naslovna fotografija: Indeks prepovedanih knjig, Romae: Ex Typographia Reuerendae, dostopno na: https://archive.org/details/case_wing_z1020_i39_1664/page/n43/mode/2up