Bruce Springsteen: Born In The USA, 40 let

Sony, 2024

Piše: Matej Krajnc

Pred pol desetletja smo pisali o petintridesetletnici albuma Born In The USA, ki je Springsteena iz uspešnega rokerja povzdignil v superzvezdnika. Sam je sicer govoril, da to ničesar ne spremeni, a ko zaslužiš več kot 100 milijonov, se dejansko spremeni marsikaj, kot se je izkazalo v zadnjih desetletjih: Springsteen je postal del elite, establišmenta, pa čeprav kao na demokratski strani značke. V zgoraj navedenem zapisu smo leta 2019 dodobra obdelali različne plati Springsteenovega konteksta v letu 1984, ko je album izšel in se hitro pognal na vrhove lestvic – da bi si Springsteen prislužil tudi pesem na prvem mestu lestvic, mu ni uspelo, prehitel ga je Prince z When Doves Cry. To je sam Springsteen šaljivo (vsaj na pol) komentiral leta 1995 v zapisih na albumu Greatest Hits: “Damn the Artist formerly known as Prince!” A 1984 je bilo zanimivo in pestro leto, tako na političnem zemljevidu sveta kot v glasbenem svetu, v tujini in pri nas, kjer smo bili takrat še srečno neuvrščeni in uživali v licenčnih izdajah plošč velikih svetovnih založb. Tudi v Jugoslaviji je bil album Born In The USA zelo priljubljen in Springsteen se je takrat pojavil v mnogih domačih medijih, med drugim tudi v Pionirskem listu, ki je bil za nas takrat poleg Politikinega zabavnika, lista Rock in še česa ključna referenca za nakupe. Iz tistih časov se najbolj spominjam pesmi Darlington County, Glory Days in Dancing In The Dark, s Courtney Cox vred seveda, in s tistim plesom, ki ga Springsteenu otroci še danes očitajo, nam pa je deloval simpatičen in prvinski – Springsteen na srečo ni bil plesalec in spontanosti ni uničil s tehniko.

Ob štiridesetletnici plošče ni izšla razširjena izdaja (druge pesmi s snemanj za Born In The USA lahko slišite v zbirkah Tracks in Tracks II), se pa v spremnem eseju spet pojavi kontekst “temne Amerike” s predhodnice Nebraska, ki je na Born In The USA še vedno rdeča nit, čeprav v bolj produciranem, poprockerskem okolju. Mulcem nam je leta 1984 z radarja denimo ušla pesem Downbound Train, ki je poleg naslovne pravzaprav osrednja pesem plošče. Sedem uspešnic je bila velika kvota, ki je bistvo nekolikanj preusmerila v (vsaj tako so želeli mediji in politični vrh) patriotizem, a Springsteenov patriotizem je bil takrat poln dvomov v ustrezne politične odločitve. Ameriška zastava na naslovnici (in odru) je kontestualno ta dvom še poudarjala, ne eliminirala. In čeprav je bila turneja rokenrol šov, se je Springsteen potrudil, da je naposled tudi na odru jasno povedal, da Born In The USA ni vesela plošča ameriških konzervativcev, pač pa dvomov polna plošča tedanjega cajtgajsta.

Poleg spremnega eseja in sveže zvočne podobe z vinilno različico dobite še nekaj promocijskega materiala. Tu so seveda tudi vsa besedila. Springsteen je vedel, da tako uspešnega albuma ne more naslediti s še enim studijskim, poleg tega pa mu je bilo cirkusa malce dovolj, in je leta 1986 izdal obsežno koncertno retrospektivo. Kar je leta 1987 sledilo studijskega, je bilo zelo umirjeno, umerjeno in drugačno.