Boštjančičeve nevarne pande

Vlada Roberta Goloba se znova zadolžuje. Tokrat bolj kot višina zadolževanja in skupnega državnega dolga buri država, v kateri se bomo zadolžili – Kitajska. Poleg geopolitičnih tveganj, ki jih takšno zadolževanje prinaša, o katerih smo pisali včeraj, tokrat pišemo o finančnih tveganjih. Za komentar smo prosili ddr. Štefana Šumaha, ki za omenjeno zadolžitev ne vidi racionalnega razloga. 

Spomnimo, finančni minister se je nedavno odpravil na Kitajsko, Slovenijo pa je še pred tem obiskal kitajski zunanji minister. Predvidevamo lahko, da je bilo govora prav o izdaji t. i. “panda obveznic”, s katerimi se bomo na kitajskem zasebnem trgu zadolžili za pet milijard juanov oz. 608 milijonov evrov, poroča Financial Times. Obveznice bodo predvidoma kupile kitajske banke ali druge institucije, ki jih ni lahko uvrstili v paradržavni sektor.

Tovrstno zadolževanje ni ravno popularno, se je pa pred nami na tak način zadolžila že Madžarska, Egipt, Filipini in peščica drugih držav. “Panda obveznice” torej še niso zares zaživele, v strokovni javnosti pa veljajo za nekakšno politično uverturo oz. približevanje Kitajski, s katero smo, kot de facto članica zahodnega bloka, zapleteni v strateško tekmo. Kot tekmico jo navajajo tako strateški dokumenti zveze NATO kot Evropske unije.

Boštjančič je v Pekingu predstavil pozitivne plati zadolžitve na kitajskem trgu. Kot je povedal, želi Slovenija uravnotežiti geoekonomska tveganja, ki na eni strani nastajajo zaradi ameriške uvedbe tarif na kitajske izdelke in na drugi strani zaradi ostrejšiega nadzora Kitajske pri izvozu kritičnih surovin.

Finančno tveganje “Panda obveznic”
Kar pa še ne pomeni, da tovrstno zadolževanje ne prinaša svojih tveganj. Kot prvo lahko izpostavimo valutno tveganje, ki spremlja vsako zadolžitev v tuji valuti. Kot drugo tveganje lahko izpostavimo v strokovni literaturi dokumentiran fenomen kitajske diplomacije dolžniške pasti.

Za komentar smo povprašali ekonomista, ddr. Štefana Šumaha. Opozarja, da zaenkrat še ni znanih veliko podrobnosti dotične zadolžitve. “Pa vendar, valutna tveganja vedno obstajajo,” opozarja in dodaja, da je v tem primeru “tveganje bistveno večje, kot če bi se zadolžili na zahodnih trgih”. K temu opozorilu vladi pa doda, da Kitajska vrednost svoje nacionalne valute vzdržuje umetno, oz. jo prilagaja glede na gospodarska gibanja.

Dobrega razloga, zakaj se bomo predvidoma zadolžili na Kitajskem, ne vidi. “Po vsej verjetnosti bi se lahko zadolžili tudi na drugih trgih. Enostavno ne vidim racionalnega razloga, to je nemogoče pojasniti”, razmišlja. Razen, če nam manjkajo ključne informacije. Denimo, da se je trenutna oblast skušala zadolžiti na zahodnih trgih, pa so ji bili ponujeni, zaradi domačega nespodbudnega gospodarskega okolja in slabih napovedi, previsoke obrestne mere. “Naše vlade v Evropi ne jemljejo resno in kapitalski trgi na to reagirajo zelo hitro,” pove.

Dr. Štefan Šumah (Vir: zajem zaslona/YouTube)

Dodaja, da bi bilo zadolževanje v juanih bolj smiselno, če bi bil domač gospodarski izvoz na Kitajsko omembe vreden, a ni. Slovenija namreč predvsem uvaža kitajske izdelke. Opozarja tudi, da pri vnovičnem zadolževanju ni problematična zgolj lokacija lastnikov dolga, pač pa že samo dejstvo, da se sploh zadolžujemo.

Na zadnje vprašanje, ali se morda nameravamo zadolžiti na kitajskem iz političnih razlogov, pa odgovori: “Tudi takšnega razloga ne vidim. Sicer je res, da imamo levo vlado in da so leve vlade emocionalno vezane na Kitajsko in Rusijo, a tudi to ni racionalni razlog.”

Diplomacija dolžniških pasti
In kaj bi se lahko zgodilo, če Slovenija, zaradi takšnega ali drugačnega razloga, ne bi uspela odplačati dolga? To se sicer ne zdi prav verjetno, pa vendar – v strokovni literaturi je dobro dokumentiran fenomen diplomacije dolžniške pasti. Preprosto povedano, države v razvoju se za večje infrastrukturne projekte skušajo zadolžiti na Kitajskem. Kredit je odobren, kljub temu, da obstaja velika verjetnost, da ga država posojilojemalka ne bo zmogla odplačati. Ko do tega tudi pride, lahko Kitajska pretvori dolg v politični vpliv, pridobi večji dostop do trga dolžnice, ali pa celo pridobi lastništvo strateško pomembnega infrastrukturnega projekta.

Kitajska sicer aktivno zavrača obstoj t. i. “diplomacije dolžniške pasti”, rekoč, da gre za poskus zahodne diskreditacije države. Navajajo tudi, da je večina dolga razvijajočih se držav v zahodnih rokah.

Ž. K.