Bogomir Štefanič: In vendar se vrti

»Tu se pa motite. Vsi časopisi so v naših rokah.« (Odgovor SZDL-jevca Jožeta Smoleta Demosovcu dr. Hubertu Požarniku, ki se je zavzemal, da bi bili mediji pred prvimi demokratičnimi volitvami aprila 1990 bolj dostopni za enakovredno volilno tekmo novih in starih političnih strank.)

»Odpreš večino splošnih medijev in si užaljen – užaljen kot kristjan, kot konzervativno in klasično liberalno misleč človek.« (Komunikolog p. dr. Peter Lah o zapolnjevanju vrzeli v slovenski medijski pokrajini leta 2010 ob ustanavljanju mnenjskega portala Časnik.si.)

Uvodna navedka skušata ponazoriti, kako malo se je v medijski pokrajini spremenilo v prvih dvajsetih letih po demokratizaciji slovenske družbe in vzpostavitvi državnosti. Ker sem tudi sam ravno tisti čas stopal na medijsko pot (v osamosvojitvenem letu 1991 sem kot »zapozneli« študent neposredno iz uniforme Slovenske vojske prijadral na študij novinarstva na Fakulteto za družbene vede), se dobro spomnim, da so bila moja tedanja pričakovanja pri izbiri te poklicne poti tudi v tem, da se zdaj slednjič le odpira prostor za to, čemur običajno pravimo pluralnost medijskega prostora, ki kajpak presega zgolj politično pluralnost.

Ob starih in dotlej izrazito prevladujočih medijih, ki pa so v tistem času vendarle krepko rahljali nekdanjo monolitnost sporočil in mnenj, so nastajale vsaj nekatere nove pobude (npr. časnik Slovenec, pri katerem sem naredil prve novinarske korake), ki so obetale, da bo slovenska medijska pokrajina ob mehki družbeno-ekonomski revoluciji doživela enako mehko pluralistično evolucijo. Ne kakšnih ostrih rezov, temveč postopen, a vztrajen premik v tisto smer, ki bo omogočala – kot temu pravijo ustavnopravni strokovnjaki – čim bolj svobodno oblikovanje politične volje. Ali kot je to v intervjuju, ki sem ga podpisal pred nekaj meseci, dejal ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič: »Brez pluralnosti, ki bi bila vgrajena v vse ključne vzvode oblikovanja in uresničevanja oblasti, lahko o Sloveniji kot demokratični pravni državi govorimo le laično, tako malo po kavarniško, ustavnopravno pa to ne drži.«

Če še ostanemo pri Jakličevi argumentaciji: ali niso prav mediji (poleg izobraževalnih in akademskih ustanov) eden ključnih vzvodov oblikovanja vsakršne oblasti? Temeljna zahteva svobodne demokratične družbe je namreč v tem, da je trg idej v njej v resnici pluralen. Vsaka, ne le politična tekma se mora zato odvijati v nepopačenem medijskem prostoru, v katerem enakovredno prihajajo do izraza različne družbene vizije, kjer so ponujene različne alternative, kjer je artikulirana v vse smeri vrtajoča intelektualna kritika … Če namreč ni svobodnega oblikovanja politične volje, če ni svobode izražanja v vsej njeni polnosti, če se kaj zalomi pri pluralnosti trga idej in zato državljanke in državljani, volivke in volivci nimajo možnosti oblikovati pristne volje v vseh sferah svojega življenja, se kot domine podre vse naprej: nesvobodna politična volja bo izvolila ljudi, ki bi jih svobodna ne izvolila; ti ljudje delijo pravico in sprejemajo zakone, ki jih sicer ne bi bilo; in tako dalje …

Ali ni (bila) ravno to zgodba zakrnele evolucije slovenske medijske pokrajine – in tako zgodba precejšnje popačenost in zmonopoliziranosti, ki se izkazuje kot ena bistvenih hib, da ne pride do »prevoda« temeljnih gradnikov svobode in demokracije v življenjsko resničnost zakonodajnih, izvršilnih, sodnih odločitev? Če boste to vprašanje zastavili medijskim presojevalcem, ki v rokah abonirano držijo najmočnejše javne megafone, bo odgovor bolj ali manj unisono nikalen. Prepričujejo nas, da s prevladujočim medijskim tokom ob tu in tam kakšni pomanjkljivosti (OK, malce preveč je skoncentriran v le nekaj rokah ali pa lastniško nepregleden; OK, malce preveč je odvisen od le enega poročevalskega vira, tj. Slovenske tiskovne agencije; OK, imamo kakšen problemček s pretirano spolitiziranostjo v le eno smer …), bolj ali manj vse v redu, pravi špilferderberji pa prihajajo iz drugih medijskih logov, ki menda slišijo na neprave strankarske ukaze ali pa imajo nepravo, denimo cerkveno lastništvo (kot npr. medij, pri katerem delam sam: tiskana in spletna Družina) … Če malce provociram: ali res menite, da bi bila pred leti ustanovljena Nova24TV, če bi nacionalna radiotelevizija v resnici in dosledno izpolnjevala svoje zakonske obveznosti o celovitosti, nepristranskosti in pluralnosti? Vsaj zame – spremljal sem namreč genezo marsikatere nove medijske pobude – je to vprašanje v pretežni meri retorično.

In novih medijskih pobud se je po letu 2010, ki je kot nekakšen mejnik omenjeno v uvodu tega prispevka, nabralo veliko. In veliko jih je tudi obstalo (morda pomenljivo: ne tudi Časnik.si, ki je v veliki meri oral ledino drugačnega mnenjskega portala od prevladujočih, danes pa deluje predvsem kot spletni »agregat« in ne več kot izrazito avtorski medij). Zato je položaj v letu 2025 vendarle bistveno drugačen, kot je bil še pred 15 leti. Bistven premik od tiskanih in klasičnih elektronskih medijev k spletnim platformam in družbenim omrežjem je evolucijo slovenske medijske pokrajine vsem omejitvam navkljub pripeljal na nove in vedno hitrejše »obrate«. Zdaj lahko mirno zapišemo, da se je glede medijske pokrajine za zmotno izkazala vehemenca Jožeta Smoleta, užaljenost, ki je med drugim botrovala rojstvu spletnega Časnika, pa se je umaknila solidni ponudbi tudi tistih vsebin, ki so bile desetletja porinjene na medijsko obrobje ali celo obsojene na popolno javno neslišnost.

In vendar se vrti … Ali ni prav Outsider prepričljiv dokaz za to?

Napisal: Bogomir Štefanič
Slika: Državljan Kane, Orson Welles