»Anomalije, ki sva jih opazila na posnetkih, so ruševine in zidovi«

V ugledni znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences (PNAS) je bil v sredo objavljen članek slovenskih arheologov o izjemnem odkritju na Krasu: o več kilometrov dolgih kamnitih strukturah, ki so jih prazgodovinske skupnosti uporabljale za množični lov na divjad. Gre za eno največjih tovrstnih prazgodovinskih arhitektur v Evropi.

Študija, ki sta jo izvedla Dimitrij Mlekuž Vrhovnik z ljubljanske filozofske fakultete in Tomaž Fabec z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, temelji na zračnem laserskem skeniranju (LiDAR), terenskih raziskavah, izkopavanjih in analizah z uporabo geografskih informacijskih sistemov (GIS).

Rezultati razkrivajo zapletene suhozidne sisteme v obliki lijaka, dolge od nekaj sto metrov do več kilometrov, ki se zaključujejo v s pastmi pod skalnimi stopnjami ali stenami, v katere so prazgodovinske skupnosti usmerjale črede divjih živali.

Od Sežane do Šempolaja

»Na posnetkih sva opazila neke anomalije, neke linearne zadeve, za katere ni bilo razumeti, kaj so. Na terenu sva ugotovila, da so to ruševine, zidovi, ki so še vidni in ponekod tudi zelo dobro ohranjeni,« je začetke dvoletnih samostojnih izkopov in raziskav obnovil Tomaž Fabec, arheolog iz Mavhinj. Prvo past sta kolega in prijatelja, ki Kras raziskujeta že dolga leta, našla pri Sežani in se lotila preučevanja območja, ugotavljanja, kam se stekajo lijaki, beležila zanke v dolinah. »Povsem presenečena sva bila, saj je to potrjevalo naša ugibanja,« je priznal Fabec, ki ni skrival navdušenja. S pomočjo LiDARja sta se lotila še »domačih koncev« in na dan so prišle druge tri pasti - pri Fernetičih, blizu Šempolaja in v Brestovici.

Strukture so sila podobne tistim, ki jih poznamo iz arabskega sveta in Severne Afrike, Sirije, Izraela, Kazahstana. »Te strukture so sicer uporabljali skozi daljše obdobje, v nekaterih premerih so služile tudi pastirjem. Te na Krasu pa niso bile pastirske strukture za črede domačih živali, kajti usmerjevalni zidovi vodijo v doline oz. vrtače, kjer je po skoku ali skali žival dejansko padla v luknjo. Nepojmljivo bi bilo, da bi živinorejec lahko poškodoval svoje živali. Prepričala sva se, da gre za lovne pasti,« je ponazoril ugotavljanja.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.