[Analiza] Za naš denar: Predstavnika delodajalcev sta se soočila s štirimi provladnimi socialisti

Včeraj je depolitizirana RTV Slovenija prvič predstavila koncept depolitizirane Tarče, ki bi ji ploskali tudi Kardelj, Dolanc in Popit. Eriko Žnidaršič je zamenjal prvoborec za depolitizirano RTV Igor E. Bergant. V studio je prišel miks državnih aparatčikov, sindikalistov in cehovskih organizacij, ki so razpravljali o izplačilu božičnice in sprejeti pokojninski reformi.

V studiu so bili Igor Feketija, državni sekretar na ministrstvu, pristojnem za delo, Martina Vuk iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije, Goran Lukič iz Delavske svetovalnice, Miha Blažič – Ntoko iz sindikata Zasuk, Blaž Cvar iz obrtno-podjetniške zbornice in Marjan Trobiš iz Združenja delodajalcev Slovenije. Torej predstavnik države, trije (!) sindikalisti in le dva predstavnika gospodarstva – po stari levičarski maniri na RTV Slovenija, da morajo biti ideološko “napačne” možnosti v manjšini. Enako kot v politiki, kjer se vabi tri levičarje, dva desničarja – ali še raje tri levičarje, enega kvazidesničarja in enega desničarja.

Delokajalca kritično

Najprej je dal Bergant besedo “krutim kapitalistom”. Tako Cvar kot Trobiš sta bila seveda nad predlogom božičnice zgrožena in v en glas povedala, da je taka gasilska akcija za delodajalce nesprejemljiva. Cvar je poudaril, da bi rad videl osnutek zakona in izpostavil improvizacijsko kakovost Goloba, ki vsakič pove nekaj drugega – enkrat se je govorilo, da so lahko nekatera podjetja izvzeta, zdaj spet slišijo drugačno različico. Predlaga, da se v ESS usedejo za mizo in pogovarjajo o dejstvih. V ESS so predlagali, da se razdeli na obvezni in neobvezni del, o čemer se vlada sploh ni hotela pogovarjati. Postavljeni so bili pred dejstvo “vzemi ali pusti”. Od srečanja z Golobom pa ne pričakujejo ničesar. Cvar je torej med vrsticami povedal, da se vlada do njih obnaša povsem diktatorsko, češ kaj nam pa morete.

Tarčo je namesto Erike Žnidaršič vodil Igor E. Bergant.

Tudi Cvar pravi, da spremembe ne povedo ničesar, dokler ne vidijo osnutka zakona. Izpostavil je, da je način, kako je bila tako pomembna sprememba sprejeta, povsem neprimeren – Golob je stopil pred kamere in začel hujskati zaposlene proti delodajalcem.

Sindikalisti v svojem svetu

Martina Vuk je kot vidna članica SD seveda izhajala iz čisto drugih predpostavk kot prva gosta: ne zapravlja namreč svojega denarja, ampak davkoplačevalskega, zato je njen interes predvsem, da se iz vreče davkoplačevalskega denarja pobere čim več. Povedala je, da je “obljube treba držati” – če je Golob najavil, da bo božičnica, potem ljudje zastrižejo z ušesi, in če to ponovi večkrat, potem ljduje pričakujejo, da se to izpolni. Povedala je, da so v preteklosti oni predlagali “zimski regres”, pa so bili na koncu s strani vlade zavrnjeni. Vukovo pa moti, da se zdaj pojavlja znesek 160 evrov, kar se njej zdi nesprejemljivo. Vukova gre še dlje: ona zimski regres razume kot NOVO PRAVICO! Torej se po tej etatistični logiki širi nabor človekovih pravic. Pravi, da če gre za pravico, potem mora biti ta nova pravica za vse, drugače ne bomo dosegli ničesar. Tako hitro smo torej prišli od neke esoterične ideje kar do nove pravice, ki mora biti zagotovljena s strani delodajalcev. Tako hitro to gre v socialistični Sloveniji. Si predstavljate, da bi sploh še kdo želel pri nas poslovati po takem frontalnem napadu sindikatov in izvršilne oblasti?

Martina Vuk (Vir: zajem zaslona RTV Slovenija)

Nato je nastopil njen socialistični kolega N’toko, zloglasni kolumnist Kolumne, ki je navadno poln idej, ob katerih je bila še SFRJ neoliberalna. Tudi on božičnico vidi kot “pravico za vse”.  Čudi ga, da sta se našla poltična volja in politični pogum, da bodo izpeljali ta ukrep, ki je pozitiven za delavce. Socialistični agitator pa pravi, da je to dobro tudi za delodajalce, ker – citiram – “vsi vedo, da se bo ta neobdavčen denar vrnil v gospodarstvo ob koncu leta!” Kakšne izjave! Krožno gospodarstvo kot državno izsiljena redistribucija?! A N’toko bi rad, da bi vlada ta “pogum” našla tudi pri višji minimalni plači, “pravičnejšemu” plačevanju obveznega zdravstvenega zavarovanja, uravnavi cen stanovanj in prispevni stopnji delodajalcev, ko gre za pokojninsko reformo. Gre torej za ves nabor socialističnih enovrstičnic iz miljeja stranke Levica, ki jih N’toko ponavlja že skoraj rutinsko. Minimalna plača je seveda že zdaj tako nerealno visoka, da vpliva na slovensko konkurečnost in duši s. p.-je, ki ne morejo izplačevati osnovnih prispevkov, kontrola cen stanovanj je ideja, primernejša za Venezuelo ali Kubo, medtem ko je bilo o tem, kako Levica banalno ločuje med prispevki delodajalcev in delojemalcev, čeprav oboje plačuje delodajalec, prelitega že dovolj črnila.

Tudi Lukič božičnico “absolutno podpira”, a opozarja, da se je najprej pogovarjalo o minimalni plači, zdaj se pogovarja o minimalni plači, strah ga je, da to ne bi eskaliralo do tja, da bo znesek 160 evrov. Lukšič je tudi omenil možnost, ki jo je pred kratkim predlagal Golob, češ da se lahko delavci božičnici odpovedo, češ da je dobil pismo “enega večjega sindikata”, kjer so povedali o primerih delodajalcev, ki bi delavce prisilili, da podpišejo, da božičnice ne bo, drugače bodo dobili odpoved.

Goran Lukič (Vir: zajem zaslona RTV Slovenija)

Vlada v imenu sindikatov

Po nastopu sindikalistov se je oglasil Cvar, ki je nekako povzel njihove besede in delovanje vlade hkrati: povedal je, da sindikatom v tem mandatu ni treba veliko delati, saj je vlada prevzela sindikalno delovanje in deluje v njihovem imenu (proti delodajalcem). To je z ESS zelo zaskrbljujoče. Ko se pogovarjamo o podjetjih, ki si božičnice ne morejo privoščiti, pa se jim ponudi le to, da jo izplačajo kasneje, se ta problem promulgira na naslednje mesece, ko pa bo ponovno nastal ta problem.

Blaž Cvar (Vir: zajem zaslona RTV Slovenija)

Vukova je odgovorila suvereno, kot se za nekoga, ki razpolaga s tujim denarjem, tudi spodobi. Pravi, da “če se išče težave, se jih vedno najde”. Pričakuje celo, da bo ta “zimski regres” rasel do višine minimalne plače. Ona pričakuje, da se bodo iz proračuna zagotovila vsa sredstva za izplačilo bolnišnic za javni sektor. Kot je povedala, “tudi pri minimalni plači se ne reče, da si podjetje ne more privoščiti, pa jo bo malo znižalo na polovičko, pa na 160 evrov in tako dalje.” Res je: miminalna plača je diktat vlade. Ker je prevelika za papiranato tanke, marže sloveskih podizvajalcev večjih evropskih družb izgubljamo konkurečnost, BDP pada, delavcev ne moremo obdržati, ker jim moramo za isto plačo pri nas plačati skoraj tisoč evrov več, plače stagnirajo v močni kompresiji med minimalno in povprečno, medtem ko malokdo zasluži več od povprečja: gre torej za popolno stagnacijo in erozijo srednjega sloja. A Vukovi je za to vseeno. Ona ne upravlja s svojim denarjem, ampak z denarjem nekoga drugega, v takih primerih pa, kot se je izrazila, “kdor išče težave jih vedno najde” – ona težav nima, ker pač seže v žep nekoga drugega. Tam je vse lažje.

Feketija in Bergant skupaj v bran božičnici

Nato je govoril predstavnik ministrstva za delo Feketija, ki je v mandatu Luke Mesca spremenil v komunistični organ organizirane redistribucije in epicenter boja vlade z gospodarstvom. Ministrstvo je sopredlagatelj zakona, ki ga je potrdila vlada. Feketija je povedal, da razprave o t. i. 14. plači oziroma božičnici pri nas niso nič novega, in se pohvalil, da se je njihovo ministrstvo leta 2022 v okviru pogajanj o zakonu o delovnih razmerjih dejansko zavzemalo za to, da božičnica postane del paketa, pa takrat za to ni bilo soglasja ali posluha. Povedal je, da je zdaj z obljubo predsednika vlade ta predlog spet dobil nek zagon. Torej s samodržnim diktatom predsednika vlade, ki je bil del trenutnega navdiha, kako ostati na oblast za še en mandat – a Feketiji se to očitno zdi odlično, kar se tiče vodenja države.

Oddaja Tarča (Vir: zajem zaslona RTV Slovenija)

Povedal je, da božičnica ni nič novega v evropskem merilu. Imamo države, ki imajo to uzakonjeno, in države – tudi našo sosedo – kjer je to prisotno tako rekoč v vseh kolektivnih pogodbah in pravzaprav ni delavca, ki tega ne bi prejel. Na pomoč mu je prišel še nepristranski, neodvisni in sploh ideološko povsem neobremenjeni voditelj tarče Bergant, rekoč: “Govorite o Avstriji, ne?”  Feketija je potrdil, da v te primeru seveda govori o Avstriji. In tam je to utemeljeno ne toliko kot zgolj razbremenitev gospodinjstev in družin v času poletja in zime, ko so stroški nekoliko večji, ampak tudi kot izraz tega, koliko delodajalci cenijo prispevek delavcev k skupnemu ustvarjanju vrednosti. Tako Bergant in Feketija pa se ne zavedata, da so v Avstriji pogoji za delo bistveno drugačni: predvsem so manj davčno obremenjene plače, vlada z gospodarstvom sodeluje in se z njim ne bojuje kot naša.

Feketija je še dejal, da je vlada danes [torej včeraj] obravnavala predlog in ga izčistila. Pričakujejo, da bo do jutri dokončan, ravno zaradi nekaterih odprtih vprašanj, ki smo jih zdaj slišali. Med drugim ima tudi ministrstvo za finance nalogo, da poišče rešitve za porabnike javnega denarja. Na ministrstvu za javno upravo je treba še nekatere stvari doreči tudi pri nas in pričakujemo, da bo ta predlog jutri poslan socialnim partnerjem, je povedal. Torej je med vrsticami povedal, da načrta porabe proračunskih sredstev še ni, ker ima ministrstvo za finance še to “nalogo”, kot da gre za nekaj trivialnega in ne za 300.000.000,00 evrov veliko vrečo denarja, ki ga bomo plačali vsi.

Feketija je še dajal, da “smo o samem ukrepu slišali, da obstaja neko strinjanje, da je to pozitiven ukrep. Strinjamo se tudi, da je “hudič v detajlih”. Od tu naprej pa velja poziv, da se usedemo za pogajalsko mizo in skupaj dorečemo preostale podrobnosti.” Feketija očitno pogovora sploh ni poslušal, saj bi drugače vedel, da je le “njegova” trojica socialističnih sindikalistov govorila, da gre za pozitiven ukrep. Delodajalci so diktat vlade močno kritizirali, kot predvolilne bombončke pa so jih označili celo mimoidoči na ulici!

Feketija se ne strinja s številkami

Kaj pa so javnofinančne posledice? Profesor na Ekonomski fakulteti Marko Jaklič pravi, da bo potrebnih dodatnih 380 milijonov evrov proračunskega denarja, če dodamo še 400 milijonov evrov za zimski dodatek za upokojence. Postavlja se vprašanje, ali si to Slovenija sploh lahko privošči.

Profesor ekonomije Marko Jaklič (Foto: STA)

Feketija se s temi številkami ne strinja. Pravi: “Nisem popolnoma prepričan, da držijo. Sploh za zimski dodatek za upokojence vem, da je ta številka nekajkrat previsoka.” Svojih številk ni podal. Se mu pa zdi to vprašanje, ki sodi v domeno ministrstva za finance in ne bi želel zdaj posegati v njihov resor. Še enkrat se je torej izkazalo, da ministrstvo nima alociranih sredstev in da se gredo impro ligo, kjer sploh nimajo izračunanih stroškov ukrepa, hkrati pa v nepredstavljive stroške silijo podjetja, ki so zelo blizu roba.

Delodajalci vztrajajo

Cver ostaja trden: “Od temelja naprej bomo morali ostati na svojem. Ko smo prej govorili o Avstriji, ki je to božičnico pripeljala do 98-odstotnega izplačila, pa ni obvezna. Tri države imajo obvezno božičnico, a so jo vpeljale na drug način. Nobena država doslej ni tega uvedla v dveh, treh mesecih. In še nekaj: dajati obljube na tuji račun … jaz privoščim vsem več kot 640 evrov, ampak to si moramo lahko privoščiti – to si moramo pridelati. In iz proračuna z že več kot dvomilijardno luknjo bi morali ravnati bolj odgovorno. Takšna nagrada v tako kratkem času ne more biti dana kot obljuba, ki jo nekdo mora izpolniti.”

Zagotavlja, da bo delodajalska stran ostala na svojem predlogu. V glasovanje so dali dva sklepa: prvi, da imamo božičnico, ki je priporočena, neobdavčena in neoprispevčena; drugi, da aktiviramo odbor v okviru Ekonomsko-socialnega sveta, ki bo govoril o razbremenitvi plač. Ta dva predlo