Začetek februarja vsako leto zaznamuje podelitev najvišjih državnih nagrad za dosežke na širokem polju umetnosti. Prav nič drugače ni bilo leta 1995, ko je nagrado Prešernovega sklada prejel arhitekt Jurij Kobe. Najvišje priznanje je prejel za dve novejši realizaciji v Ljubljani: stavbo Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete in stanovanjsko zazidavo Tabor (soavtorica Milena Todorić). Okrogla tri desetletja, ki nas ločijo od izbora, nudijo primerno časovno razdaljo za svež pogled na nagrajeno arhitekturo in strokovna merila, ki so vodila k tedanjemu prepoznanju nacionalnega pomena dela za slovensko kulturo. Ker si vsako delo zasluži poglobljeno obravnavo, se bomo v tem prispevku posvetili tudi kronološko prvi od nagrajenih arhitektur.

Nekoč

Nova stavba Oddelka za biologijo ljubljanske Biotehniške fakultete označuje širitev mesta v krajinsko zaledje ob potoku Glinščica na zahodnem obrobju, južno od Večne poti, ki se vije pod Rožnikom. Tu je bil že leta 1984 izveden javni natečaj za izgradnjo biološkega znanstveno-izobraževalnega središča v navezavi na obstoječi živalski vrt pod Rožnikom, ki bi poleg Oddelka za biologijo obsegal še novo stavbo Prirodoslovnega muzeja in Botanični vrt. Prvo nagrado je prejela rešitev Mete Hočevar, Jurija Kobeta in Aleša Vodopivca, ki je v os kompozicije postavila strugo Glinščice, stavbi Oddelka za biologijo in muzeja pa bi bili umeščeni ena nasproti drugi prečno na to os. Podeželski motiv potoka bi se tako pretvoril v monumentalno naglašen urbani ambient ob vodi. Zaradi lastninskih zapletov izvedba te idejne zasnove ni bila mogoča, in leta 1987 je Biotehniška fakulteta razpisala nov natečaj za zemljišče na severni strani potoka, na katerem je prvo nagrado za zasnovo, ki je ohranila prečno navezavo na os potoka, prejel Jurij Kobe s sodelavci. Nova stavba Prirodoslovnega muzeja je bila predvidena proti Večni poti, med obema novogradnjama pa naj bi se vzpostavila nova aleja, vzporedna potoku, ki bi se na zahodu iztekala v novi Botanični park.

O idejnem kontekstu nastanka stavbe piše Ilka Čerpes v članku za publikacijo List novembra 1993: »Arhitekturo zgradbe je nemogoče razumeti, ne da bi si priklicali v spomin arhitekturno misel časa, ko je nastajal projekt zanjo. To so bila leta intenzivnega razpravljanja o vlogi tipologije, konteksta in kontinuitete v arhitekturi. V Sloveniji je gibanje poosebljala skupina, združena ob časopisu Arhitektov bilten, v kateri je Jurij Kobe dejavno sodeloval. Sočasno z njegovim projektom zgradbe Oddelka za biologijo ali neposredno pred njim so bili zgrajeni Sežanska občina in Kulturni dom Srečka Kosovela V. Ravnikarja, stanovanjski bloki za Bežigradom A. Vodopivca in stanovanjsko-poslovna zgradba ob Poljanski cesti v Ljubljani J. Koželja. Vse so čiste, bele, racionalne arhitekture, ki se podrejajo kontekstu in ga hkrati nadgrajujejo. Njihov izrazni jezik je discipliniran in se naslanja na klasična pravila arhitekturnega snovanja.«
Čerpes poudari, da je bil osnovni problem, s katerim se je Kobe soočil, »urbana netekstualnost« naravnega konteksta. V 80. letih je bila namreč aktualna postmoderna kritika modernističnega urbanizma, in tudi pri nas je bila arhitektura, pod izrazitim vplivom teoretskih razprav v sosednji Italiji, osredotočena predvsem na mestnost, na urbani kontekst in nenazadnje na pojem »mestotvornosti«. »Naloga je bila nerešljiva v luči tedaj prevladujočega razmišljanja o arhitekturi v kontekstu, ki je iskala izhodišča za arhitekturno zasnovo zgradb v obstoječih urbanih kvalitetah bližnje in širše okolice,« nadaljuje Čerpes in razloži, da se je Kobe pri iskanju rešitve naslonil na dva historična arhitekturna tipa: Palladijevo vilo, ki velja za paradigmo uspešnega umeščanja meščanske arhitekture v agrarno krajino, in (klasično) šolsko stavbo z osrednjim prostorom in simetričnimi krili, ki oblikujeta poljavno dvorišče pred vhodom. »Ortogonalnost notranje in zunanje ureditve preureja prej spontano urejeno krajino v načrtovani red,« povzame Kobetov pristop k reševanju problema.

Arhitekturno rešitev tako zaznamuje geometrijsko in tipološko jasna struktura, ki jo tvori osrednji »valj« z upravo in skupnimi prostori, ter dve linearni krili s preostalim programom laboratorijev in kabinetov. Izrazno se arhitektura približuje Le Crobusierjevi maksimi o arhitekturi kot »mojstrski, pravilni in veličastni igri teles v svetlobi« – gre za osnovne geometrijske forme in jasno členjene odnose med njimi.

Krožnost osrednjega stavbnega telesa se funkcionalno navezuje na amfiteatralno zasnovo treh predavalnic, ki se razvrščajo po južnem obodu pritličja. V središče valja je umeščeno arhitekturno poudarjeno osrednje stopnišče, preko katerega se vhodna avla previje v nadstropje, s katerega se obračajo na atrij/trg (in proti bodočemu muzeju) prostori vodstva oddelka, medtem ko so pogledi proti potoku (in zeleni krajini) namenjeni knjižnici. To je svojevrstno srce celotne stavbe, kar označujeta skulpturi Flore in Favne kiparja Jakova Brdarja, ki – umeščeni na vrh z modro barvo poudarjenih stebrov, ki se pnejo od (pol)kletnega nivoja nabrežja skozi pritličje v nadstropje – kronata kompozicijo stopnišča in zaključujeta dramaturgijo dostopa.

Obod valja je sklenjena opna, v katero so s kompozicijsko jasnimi rezi vstavljene odprtine, ki odsevajo funkcionalno razdelitev vsebine. Najbolj odprta je raven zunanjega terena (atrij v pritličju in nabrežje v kleti), kjer od oboda ostanejo samo pilastri, ki tvorijo arkado. Posebnost so vertikalni rezi na južni strani, znotraj katerih se okna »vdrejo« v notranjost volumna in na tako zmanjšajo neposredno osončenost interierja. Stranska kubusna trakta sta tako na organizacijski kot izrazni ravni podrejena osrednjemu valju: v osnovi utilitarno, monotono pojavnost enakomerne mreže fasadnih odprtin je arhitekt razbil na manjše enote z vertikalnimi zastekljenimi rezi, ki označujejo stopnišča.

Tudi fasadni izraz stavbe umesti Ilka Čerpes v kontekst teoretskih razprav, aktualnih v času nastanka stavbe: »Vtis tekstilnosti fasadnega plašča dodatno podpira kvadratni raster fug, ki so vtisnjene v omet. Strukturiranost fasad nakazuje očitno zvezo s Semperjevo teorijo in preko nje naslonitev na Plečnikovo izročilo. Členjene so v tri vodoravne pasove: masivni cokl – bazo iz zelenega teraca, omet v srednjem delu in betonski venec na vrhu. Sosledje fasadnih materialov in njihova obdelava pripovedujejo zgodbo o nosilnem in nošenem, o jedru in ovoju, o zaščitenem in manj zaščitenem.«

Na ravni celotne kompozicije osrednji odmik od sicer klasicistično stroge geometrije uvaja poševni tlorisni rez, ki pomeni srečanje »civilizacijske« ortogonalne mreže z »naravo«: smer potoka prevlada nad osnovno strukturo, ki se tako na južni fasadi pojavi kot izjema – kot vertikalni rez, ki označuje dosledno odprt zaključek notranjih hodnikov. Na zahodnem krilu to nepravilnost še poudari navidezni zasuk požarnega stopnišča, ki izstopi iz volumna.

Požarna stopnišča (po eno še na vsaki severni stranici stranskih kril) in vertikalne zasteklitve so edini elementi zunanjosti, ki odstopajo od zgoraj opisanih delov tripartitne strukture. Se pa kovina kot izrazni element v večji meri pojavi v notranjosti: dinamično zalomljene linije ograj in kovinska mreža, ki je tu uporabljena za stropne obloge (knjižnica, menza). Oba elementa v kasnejših delih postaneta zaščitni znak ali kar manira avtorjeve arhitekture. Zanimiva je primerjava s Kobetovo prepoznavno risbo – kovina omogoča prenos arhitektove ekspresivne poteze v material.

Danes

Kljub velikopoteznim načrtom za novo biološko središče ob Večni poti je stavba Oddelka za biologijo dolgo samevala v zelenju ob Glinščici. Starejše jedro Biotehniške fakultete leži slabih dvesto metrov proti mestu na drugi strani potoka in je zato vizualno odmaknjeno, tudi z novimi stavbami pa se širi v drugo smer, proti vzhodu.
Šele kasnejša odločitev Univerze v Ljubljani, da v tem prostoru vzpostavi novi kampus, kjer prostore dobivajo fakultete, ki so prerasle okvirje starih stavb v mestnem središču (predvsem ob Aškerčevi cesti), je prinesla nov gradbeni zagon. Leta 2014 je bil tako na drugem bregu Glinščice zgrajen univerzitetni kompleks FRI in FKKT(Arhitektura – Inženiring 4M): v osrednjem delu v obliki organskega elipsoidnega valja in njegovi navezavi na sekundarne stavbne trakte je prepoznaven jasen odmev Kobetove tipološke rešitve, a je celota tu dosti bolj nepovezana. Kmalu se bosta kompleksu pridružili še stavbi fakultet za strojništvo (Sadar+Vuga) in farmacijo (Atelierarhitekti in Arhema); gradbeno dovoljenje so pridobili lani poleti.

Stavbni kompleks FKK in FRI

Na levem, severnem bregu potoka so zahodno od dostopne ceste lani odprli Biotehnološko stičišče NIB – Nacionalnega inštituta za biologijo, ki je pred tem gostoval tudi v prostorih Oddelka za biologijo (Styria Arhitektura). V letošnjem letu je predviden še javni natečaj za novi Prirodoslovni muzej, ki naj bi tako v bližnji prihodnosti zaključil pozidavo med Glinščico in Večno potjo (že leta 2004 so sicer novo zasnovo muzeja pripravili Aleš Vodopivec, Nena Gabrovec in Gašper Medvešek).

Kobetova stavba je imela pionirsko vlogo novega jedra prihodnje urbanosti, ki se udejanja danes. Zaradi časovnih – in prostorskih – razmakov gradnje ter parcialnosti urbanističnega udejanjanja je težko govoriti o uspehu tega podviga. Če so se prvi načrti prostora lotevali celovito, so novejše stavbe, ki se sicer navezujejo na skupne osi dostopne ceste in Glinščice, preveč nepovezane, da bi vzpostavljale novo urbanost. Kontekst je tako danes bistveno drugačen kot ob gradnji stavbe, predvsem pa je očitna nedokončanost situacije, ki jo označuje velika makadamska parkirna površina na parceli, namenjeni prihodnjemu muzeju. Žrtev parcialnih realizacij je pogosto celovita ureditev odprtega prostora: toda prav kvaliteten, povezan in urejen javni prostor je ključni doprinos arhitekture k skupnemu dobremu.

Kot osrednja kvaliteta v odnosu do okolice nesporno vztraja povezava Oddelka za biologijo z Glinščico preko ploščadi in tribune ob strugi, ki obenem deluje kot zaščitna pregrada. Kljub temu, da se ploščad, na katero se odpirajo prostori neprimerno uporablja kot parkirna površina, je stik z vodo ohranjen in prav posebej priljubljen med študenti in zaposlenimi. (MOL naj bi sicer v kratkem načrtoval garažno hišo ob Večni poti, ki bo morala reševati tudi problem prepuščanja odprtega prostora mirujočemu prometu.)

Osrednji prostor interierja – avla – prav tako ohranja izvorno doživljajsko bogastvo, ki ga kronata skulpturi Jakova Brdarja. Verjetno gre za enega zadnjih primerov tako ambicioznega umeščanja umetniškega dela kot sestavnega elementa arhitekture v javno poslopje, in za enega nespornih vrhuncev tovrstnega sodelovanja umetniških disciplin pri nas. Ob tem velja opozoriti, da zaradi izvedbe v mavcu skulpturi nosita sledi obrabe, tudi likovno pa bi v belini interierja šele v bronu zares prišli do izraza. Ponos nad avlo s skulpturami in željo, da bi fakulteta našla donatorja, ki bi podprl tovrstno nadgradnjo, je v pogovoru izrazil tudi prodekan dr. Marko Kreft.

Manj posrečena je izvedba oblog interierja (in vhodnih pilastrov) v ploščah iz zelenega teraca, ki se povezuje z enakim materialom tlakovanja: ker se je bilo zaradi nosilnosti treba naknadno odločiti za vijačenje plošč, so arhitekti namesto vidnih vijakov zahtevali zakritje le-teh z maso v barvi teraca, ki pa je bilo slabo izvedeno. Temnozeleni »madeži« krnijo sicer tako na ravni prostorske sekvence kot detajla vzvišeni ambient avle.