Življenje kot v filmu: Politika je (tudi) umetnost možnega

Biti na Slovenskem levičarski poslanec ni bogvekakšno vznemirljivo početje. Večino časa nekaj kvačkajo in se kregajo med sabo, ko so na oblasti, pa na vsakih nekaj let celo kaj pametnega uvedejo. Seveda tu in tam ustvarijo polnokrvno afero, a se te hitro pozabijo. Povsem drugače pa je v SDS, »večni« opozicijski stranki in pri njenih podpornikih.

SDS je med političnimi telesi eno najstarejših, sploh med tistimi, ki žde v parlamentarnih klopeh, zato je tudi logično, da se raznih avantur in škandalov nabere malce več kot pri ostalih. Poleg kričeče pogostosti takšnih deliktov pa izstopajo tudi po naravi takšnih akcij, saj v našo dokaj mirno, spokojno medijsko krajino vnašajo dramatične, da ne zapišemo eksplozivne pojme, kot so strupeni praški, grožnje s smrtjo, orožje, strelivo in fizični napadi. Kaj že vpijejo ob takih primerih? Saj res: »Najprej diskreditacija, nato likvidacija.« Ostre besede.

A gremo lepo po vrsti, kot so hiše v … Grosuplju. Zadnja medijsko odmevna »akcija« se je zgodila kar na strehi parlamenta, kajpak pred prisotno javnostjo, ki je s svojimi telefoni zgodbo močno pospešila in pozornost domačih medijev in čivkeraja spet usmerila v SDS. Ugibanja, kako je poslanec Hoivik dobil dostop do strehe, ali je dogajanje zaigrano ali pristno ter ali je možakar še opravilno sposoben, bomo prepustili zlobnejšim jezikom, želimo mu vso srečo, na tem mestu pa zapišimo le, da je že zdaj, čeprav ne vemo prav nič o ozadju dogajanja, cela zgodba godna za pravi pravcati celovečerni psihološko-politični triler. V omenjeni stranki so sicer nadpovprečno tenkočutni glede duševnega zdravja, saj tudi drugim javnim osebam prijazno svetujejo obisk zdravstvenih ustanov, kar je vredno le hvale.

Že zdaj je jasno, kaj hočemo povedati: huda osebna stiska, skorajšnji skok v smrt, obupano prigovarjanje partnerke, takojšnje medijske objave, udarna politična sporočila, drama, modre luči in gasilci. Zgolj ta zaplet je vreden filma: naj se levičarji še tako trudijo, opozarjajo in protestirajo, naj izženejo vse možne kordiše iz stranke, naj začne Asta Vrečko objavljat tik-tok plese, njihovega filma ne bi šel gledat nihče. Pa je Hoivik šele vrh ledene gore.

Življenje poslancev in poslank SDS, ki ga brez zadrege kažejo javnosti, bi lahko umestili v žanr bondijad. Odličen kandidat za vlogo Jamesa Bonda bi bil »pobegli« poslanec Pavel Rupar, ki ga je aprila letos po lastnih besedah z onesnaženo vodo oziroma »bakterijo E.coli« v ljubljanskem Maximarketu okužila ena in edina Udba. Vzporednice z metodami ruskih obveščevalnih služb se izrišejo same od sebe. Ne glede na to, da je bil ujet na laži (objavil je fotografijo madeža svoje domnevne driske, a so spletni raziskovalci ugotovili, da je fotografija starejša in, kajpada, sneta z neta, driska pa od nekega psička), smo lahko veseli, da ni bil zastrupljen s strupom novičok ali čim podobno usodnim. Gotovo pa je moral, ubogi pravi moški, vendar na zaslužen pregled mednožja. Kar pa je verjetno tudi naročila sumljivo izmuzljiva Udba. 
Nekateri bolj pokončni in vidnejši predstavniki SDS so leta 2023 prejeli tudi pisemske grožnje s smrtjo, ki so jim bili priloženi naboji z imeni Hojs, Rupar, Grims, Janša. Morda ste zmedeni, saj se je skoraj identičen scenarij odvil že dve leti prej. Filmski prolog, »prequel«, takorekoč. V zadnjem primeru se je sicer razkrilo, da je osumljeni »grozitelj« povezan s stranko SNS, in omenjeni so, začuda – ali pa ne, odstopili od pravnega pregona. V NSi iz nekega nedoločljivega razloga in »krivosodju« navkljub pri pregonu še vedno vztrajajo. A koga brigajo dejstva? Gre za film! Tako tudi ni važno, ali je bil napad na poslanca Grimsa (2022) zaigran, izmišljen ali pristen. Nasilje, pljuvanje, DNK v vrečki, Udba in teroristični levičarji! Zaplet, vreden Igre prestolov.

Čeprav pisemske pošiljke, sploh tiste s sodišč, zelo težko najdejo iskanega naslovnika, pri čemer sodiščem pomagajo celo zasebni detektivi, pa grozilna pisma vedno, sploh če je več naslovnikov, pridejo na pravi naslov ob točno pravem času. Usklajeno, kot poznejše medijske objave. Udba? Pismo s smrtno grožnjo, ozaljšano z ilustracijo vislic, sta leta 2022 prejela Mojca Škrinjar in Leon Merjasec. Tako je bilo tudi v primeru pošiljk belega prahu (domnevno antraksa), ki so jih člani SDS prejeli najmanj leta 2018 (Janša z družino), 2008 (Grims) in 2002 (Pukšič). Pri vseh teh strupih, strelivu in smrtnih grožnjah smo lahko upravičeno presenečeni, da so vodilni v SDS sploh še živi. In da sploh še odpirajo pošto ter drzno nastopajo v javnosti. Bond je v primerjavi z njimi prava šleva, pa še za »globoko državo« dela.

Da je odlična dvojna agentka, vredna feminizirane bondijade, je leta 2021 dokazala poslanka Alenka Jeraj, zdaj bolj znana tudi kot Kopriva. Neposrečen spodrsljaj, ki je razkril, da ima poslanka dva Twitter profila – eden od teh je anonimen – prek katerih napada zlobne medije in podle levičarje, je gotovo zakuhala Udba. Kdo pa drug? A se morajo poleg zlovešče tajne organizacije pogumni poslanci in poslanke SDS soočati tudi z javnimi agenti Udbe, ki nastopajo kot poslanci ali vodje nevladnih organizacij. »Jaz bom zaradi tega SDS-a verjetno tukaj crknil, ampak mogoče bo prej žal umrl še kdo od vas«, je konec leta 2021 v parlamentu grmel poslanec SD Franc Trček. Zlovešča napoved bližajočega masakra, vredna najmanj Mednarodnega kazenskega sodišča! Vodstvo SDS ni varno niti v gorah: istega leta sta verbalnemu napadu nevladne »ekstremistke« Tee Jarc na Kredarici za las ušla sicer neustrašna Janša in Hojs. Kaj bi se šele zgodilo, če ne bi bilo prisotnih kamer? Morda Janše in Hojsa sploh ne bi bilo s Triglava …

A tudi to še ni vse. Bralci, željni drznih avantur, se lahko pridružijo tudi podpornikom SDS ali novinarjem s SDS (ne)povezanih medijev. Naštejmo jih samo nekaj: od kolumnistke Johance, ki je grožnje s smrtjo prejela skoraj istočasno kot Nika Kovač, do pojočega majorja Trohe, ki mu je med epidemijo korone uspelo vdreti v oddajni studio RTVS, in celo do malce medijsko zanemarjenega borca-kotalilca za slovensko zemljo Joška Jorasa. Odlična filmska materija. Kjer je SDS, je skratka – akcija! Če je ta filmsko fiktivna ali pristna, bo večina medijev tako tudi postopala sledeč mantri »če imaš izbiro med legendo in resnico, objavi legendo«. Pač toliko slabše za dejstva – in boljše za SDS. Filma pa kar noče in noče zmanjkati.

Nejc Bahor