Zgodovina apnarstva v Zagorju

Ko nekdo omeni zasavski revir, vsi takoj pomislijo na črno zlato. Rudarstvo je že od nekdaj prepoznavni znak Zasavja. V DU Zagorje pa se trudijo raziskati tudi druge dejavnosti, ki so bile ali pa so še v Zagorju. Po uspešni razstavi o steklarstvu v Zagorju, ki jo je lani pripravil nekdanji steklar Helmut Maurer, so se v društvu odločili, da raziščejo zgodovino zagorskega apnarstva.

Raziskovanja sta se lotili Ani Renko in Maridi Sikošek in izbrskali marsikaj zanimivega, pa tudi do danes neznanega. Vse to sta predstavili zagorski javnosti 20. maja v knjižnici Mileta Klopčiča v Zagorju:

Povedali sta, da so apno poznali že 400 let pr. n. št. na Bližnjem vzhodu. Peči so bile kopaste oblike, pokrite z glino, in kurjene z drvmi. Apnarstvo je bilo razvito na področjih, kjer je bilo dovolj apnenca in lesa. Mojstri izdelave trdnih malt so bili Rimljani. Pred njimi so že z apnom zidali Grki in Etruščani.

Predavateljici sta izpostavili povezanost med rudniki in apnarstvom. Ko so v naših krajih začeli iskati premogovo rudo (leta 1755 v Zagorju baron Franz Henrik Reigersfeld in leta 1795 brata Leopold in Viktor Ruard), se je dokaj hitro pojavila tudi potreba za apnom.

Ko so se v Idriji v 18. stoletju odločili, da je ceneje, če steklenice za embalažo izdelujejo v Zagorju, v lastni steklarni, je to pomenilo tudi začetek apnenic.

Predavateljici sta predstavili tudi Komisijsko poročilo o začetku delovanja glažute, rudnika črnega premoga in apnenice v Zagorju. To je poročilo direktorja eraričnega Rudnika živega srebra v Idriji Sybolda. Napisano je bilo 24. marca 1805 in dokazuje začetek delovanja glažute in apnenice v Zagorju ob Savi, ki sta bili zgrajeni za potrebe Rudnika živega srebra v Idriji. Bili sta torej v lasti eraričnega rudnika.

Poročilo je nastalo na podlagi reskripta (ukaz višjih uradov na nižje) s 3. oktobra 1804 pod številko 10987, ko je Dvorna komora na Dunaju ukazala, da se naj novozgrajena erarična glažuta in z njo tesno povezana apnenica organizirata in začneta delovati.

Po besedah Renkove in Sikoškove je bila apnenica ves čas tesno povezana z glažuto in rudnikom črnega premoga, kajti črni premog so uporabljali za žganje apna, apno pa za gradnjo steklarne. Prve peči so bile poljske, kasneje pa bolj sodobne jaškaste.

Zagorska premogokopna družba je dobila leta 1856 koncesijo za izdelovanje hidravličnega apna, ki je bil predhodnik cementa. Tudi prvi pravi cement na Kranjskem so začeli izdelovati v Zagorju. Leta 1860 je Zagorska premogokopna družba oglaševala v časopisu, da je cement, ki ga proizvaja, primeren za gradnjo mostov in rudniških rovov.

V Zagorju je bilo nekoč kar nekaj privatnikov, ki so imeli svoje apnenice: Madelc, Baš, Šink, Wrenk, Medved, Weinberger, Mihelčič, Snoj, Maver, Taufer  …

Pesnica, pisateljica in učiteljica Vida Taufer je bila rojena v Toplicah, del otroštva je preživela na Švepovni, ker je bil njen oče lastnik apnenic.

Življenje apnarjev ni bilo lahko. Delalo se je ročno in vdihovali so  apnenčev prah. Sčasoma so dobili zaščitno opremo za delo.

TPD je v letih 1935-1937 zgradila štiri peči jaškastega tipa, po drugi svetovni vojni so zgradili še preostali dve tako, da je baterijo sestavljalo skupaj šest peči enakega tipa. Še vedno pa so apno proizvajali s štirimi poljskimi pečmi. Produkcija žganja apna je znašala 105 ton apna na dan oziroma letno 32 000 ton. V letih 1954/55 je Rudnik zgradil še dve jaškasti peči, in sicer iz materiala 6 opuščenih poljskih peči.

Z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Trbovlje, dne 26. 12. 1951, so se združili Okrajne apnenice Zagorje, Okrajna opekarna Zagorje, Cementnine in Okrajno podjetje za pridobivanje sviža v Šklendrovcu. Nastalo je podjetje IGM-Industrija gradbenega materiala Zagorje.

Leta 1961 je bila v Zagorju pri železniški postaji zgrajena prva hidrarna po italijanskem sistemu. Sledila je posodobitev transporta in odpreme.

Leta 1964 so zgradili drobilnico v kamnolomu Rigl ter uvedli mehansko nakladanje in transport apnenca. Zaradi povečanega povpraševanja po hidriranem apnu so leta 1967 zgradili drugo hidrarno na novi lokaciji, po lastnih načrtih. Le-te je nato prevzel SIC Zagorje v svoj proizvodni program in po teh načrtih zgradil več hidrarn na področju bivše Jugoslavije.

Zaradi povečanega povpraševanja po apnu so leta 1975 postavili še tretjo peč s kapaciteto 300 ton na dan. Peč je obratovala do leta 1991, kasneje so jo preoblikovali v silos.

Leta 1976, tako Renko in Sikošek, so prenehali s pridobivanjem mineralne surovine v kamnolomu Rigl. Surovino so do leta 2021 dobavljali iz kamnoloma Lipovica pri Izlakah, od leta 2021 dalje pa iz kamnoloma Zidani Most.

Savus

Foto: arhiv DU Zagorje

1 of 13