Zgodba: Prvi šolski dan gospe Omelc

Prvi šolski dan gospe Omelc »Prav nič se ne veselim novega šolskega leta,« je gospa Omelc potožila svojemu možu, ko sta zadnjega avgusta po kosilu za mizo pila kavo. »Zakaj pa zdaj to?« se je začudil gospod Omelc. »Saj imaš rada svojo službo!« »Tebi je lahko reči, ker si že upokojen!« mu je zabrusila žena, posrebala zadnje kaplje z dna skodelice, nato pa vstala in vse skupaj sunkovito odnesla v kuhinjo. Kmalu se je med cingljanjem posode v koritu in šumenjem vode zaslišalo momljanje gospe Omelc: »Seveda imam rada svojo službo! To sploh ni vprašanje.« In še malo cingljanja posode in še več šumenja vode ... »Samo otroci so problem.« Gospa je zavzdihnila. Nima smisla, da mu razlagam, saj ne bo razumel. Ni marala, da se po šoli govori, da je tečna ali celo, da sploh ne mara otrok. Ker to ni res! Samo jezi jo, kadar vidi, kako malo je otrokom mar za red. Nihče je niti ne pozdravi, kaj šele, da bi znali ceniti lepo počiščeno šolo. Nad tem je bila vsako leto znova razočar...