Ženske, ki ustvarjajo: Lara Kamnar iz Domžal

V rubriki Žensko podjetništvo nadaljujemo serijo pogovorov »Ženske, ki ustvarjajo«, v kateri predstavljamo podjetnice iz lokalnega okolja ter predvsem zgodbe, ki stojijo za njihovimi poslovnimi potmi. Tokratna sogovornica je Domžalčanka Lara Kamnar, ustanoviteljica Pilates Lara, ki je pomembno karierno odločitev sprejela po prvi porodniški odsotnosti. Namesto vrnitve v pisarno se je odločila, da bo svojo poklicno pot nadaljevala samostojno.

Pogovor je nastal v okviru Ženskih podjetniških zajtrkov, ki jih organizira podjetnica Vanda Prepadnik. Srečanja so namenjena povezovanju žensk, izmenjavi podjetniških izkušenj ter odpiranju tudi tistih vprašanj, ki pogosto ostanejo skrita za uspešnimi poslovnimi zgodbami.

Lara Kamnar

Prihaja iz Domžal, šport in gibanje pa jo spremljata že od otroštva. Kot otrok je trenirala tenis, pozneje pa jo je poklicna pot pripeljala do pilatesa. Danes je licencirana inštruktorica pilatesa ter varne vadbe v nosečnosti in po porodu, svoje znanje pa nadgrajuje tudi na področjih fascije, dihanja, gibanja in sproščanja.

Foto: Tia Holjevac

Toda za njeno podjetniško zgodbo je pomembno predvsem leto 2018. Po prvi porodniški odsotnosti se je znašla pred odločitvijo: vrniti se v pisarno ali poskusiti zgraditi nekaj svojega. Izbrala je drugo možnost.

»Po porodniški se nisem več vrnila v pisarno«

Lara, vaša podjetniška zgodba se ni začela po klasičnem scenariju, ko nekdo več let načrtuje podjetje, pripravi poslovni načrt in nato zapusti varno zaposlitev. Pri vas je pomembno prelomnico predstavljalo materinstvo. Kaj se je med prvo porodniško spremenilo, da ste začeli drugače razmišljati o svojem poklicnem življenju, in kaj je na koncu pretehtalo, da se v pisarno niste več vrnili?

Pri meni se podjetniška zgodba res ni začela tako, da bi si nekega dne rekla: »Zdaj bom pa podjetnica.« Materinstvo je precej spremenilo moj pogled na življenje, predvsem na to, kako želim preživljati svoj čas in kakšno življenje si želim ustvariti za svojo družino.

Gibanje je bilo vedno del mojega življenja, pilates pa je zame postal veliko več kot samo vadba. Postal je način, kako se ponovno povezati s sabo, se umiriti in hkrati okrepiti telo. Prav tako sem že pred nosečnostjo vodila pilates vadbe v popoldanskem času.

Zato se odločitev, da se v pisarno ne vrnem, ni zgodila čez noč, ampak bolj kot ideja ali pa želja, ki se je uresničila. Z vsakim korakom sem bolj čutila, da želim svoje znanje in izkušnje prenesti na druge ženske. To so predvsem mamice, ki se po porodu pogosto znajdejo nekje na zadnjem mestu. Želela sem ustvariti prostor, kjer ni pritiska, kdaj boš znova v formi, ampak kjer se lahko ustaviš in hkrati z vadbo poskrbiš za svoje telo.

Nisem si želela samo »imeti svojega podjetja«. Želela sem si ustvariti delo, ki ima zame pomen, ki mi omogoča več svobode in hkrati daje občutek, da s svojim delom nekomu dejansko nekaj dam. Iz te želje je postopoma nastal Pilates Lara – najprej kot ideja, nato kot majhni koraki, danes pa kot prostor, v katerem lahko združujem svojo ljubezen do gibanja, svoje znanje in svojo izkušnjo mame.

Odločitev za samostojno pot

Odločitev za samostojno pot je lahko zahtevna že sama po sebi, še toliko bolj pa v obdobju, ko imate doma majhnega otroka in so odgovornosti povsem drugačne kot prej. Ste takrat odločitev doživljali predvsem kot priložnost ali je bilo prisotnega tudi veliko strahu – pred finančno negotovostjo, pomanjkanjem strank in vprašanjem, ali bo iz ideje sploh mogoče ustvariti stabilen posel?

Iskreno bom rekla, da je bilo prisotno oboje – strah in motivacija. Seveda sem se spraševala ali bo dovolj strank, kje sploh začeti, na kakšen način si postaviti neko idejo/vizijo. Tudi s partnerjem sva se strinjala, da poskusiva in vidiva v enem letu, kako bo šlo. In je šlo. Vedela sem le, da želim ustvariti nekaj svojega. Nekaj, kar bo povezovalo moje znanje, ljubezen do gibanja in željo pomagati ženskam, da se v svojem telesu počutijo dobro.

Podjetništvo z dojenčkom ne pomeni nujno več svobode

Samostojno podjetništvo pogosto povezujemo s svobodo in možnostjo, da si človek sam razporeja svoj čas. Toda ko je v enačbi še dojenček, lahko ta svoboda hitro postane precej relativna. Kako je bilo pri vas videti prvo obdobje podjetništva ob majhnem otroku? Ste lahko delo dejansko prilagajali družinskemu življenju ali ste hitro ugotovili, da podjetništvo prinaša tudi povsem nove časovne in organizacijske omejitve?

Res je, podjetništvo z majhnim otrokom je precej drugačno od predstave o svobodi, ki jo pogosto povezujemo s samostojno potjo. Lahko rečem, da so bila prva leta vodenja vadb kar divja, v smislu organizacije vadb in skrbi za dojenčka. Ampak, ko gledam nazaj ne morem verjeti, od kje sem imela toliko energije, ker se je vse izšlo. Mislim predvsem na vadbe v popoldanskem času, ko mi je bil partner v veliko podporo, saj je preživel veliko popoldnevov sam z dojenčkom. Po drugi nosečnosti in porodniški sem se ob vrnitvi na delo začela še bolj zavedati, koliko moje prisotnosti potrebujeta otroka. Ker sta odraščala in so se njune potrebe spreminjale, sem morala temu prilagoditi tudi svoje delo. Zato sem se lansko leto odločila, da bom vadbe izvajala predvsem v jutranjem oziroma dopoldanskem času, popoldneve pa namenila družini. To je bila zame pomembna odločitev, saj sem želela najti ravnovesje med tem, kar rada počnem, in tem, kar mi je v življenju najpomembnejše.

Samostojno podjetništvo in uravnavanje z zasebnim življenjem

Pri zaposlitvi je meja med službo in zasebnim življenjem vsaj na papirju precej jasna. Pri samostojnem podjetništvu pa delo pogosto potuje z nami domov – odgovarjanje na sporočila, priprava vadb, administracija, izobraževanja, komunikacija s strankami. Kako ste se naučili postavljati mejo med vlogo podjetnice in vlogo mame ter ali vam to danes uspeva bolje kot na začetku?

Na začetku mi ni bilo lahko. Želela sem biti na voljo vsem strankam, odgovoriti na vse maile v enem dnevu. In vedno sem imela občutek, kaj vse bi še lahko storila. Počasi me je to izčrpavalo in vedela sem, da bom morala nekaj spremeniti. Korak za korakom sem si postavila meje, do kdaj v dnevu sem na voljo in kdaj sem “doma” brez obveznosti. Po drugi porodniški je bilo časa še manj in sem si zavestno začela postavljati meje in svoje delo prilagajati družinskemu ritmu.

Danes se trudim, da imam za delo določen čas, preostanek dneva pa je namenjen družini in meni. Seveda so še večeri, ko moram kaj zaključiti (na primer program za novo stranko, ki ji je potrebno prilagoditi vadbo zaradi poškodbe), ampak sem se naučila, da biti podjetnica ne pomeni vedno, da si ves čas na voljo.

Materinstvo in pridobivanje licenc

Materinstvo je bilo pri vas po eni strani organizacijski izziv, po drugi strani pa je neposredno vplivalo tudi na področje, na katerem danes delujete. Licenco za varno vadbo v nosečnosti in po porodu ste namreč opravili prav v času prve nosečnosti. Koliko je lastna izkušnja nosečnosti in poporodnega obdobja vplivala na to, da ste začeli bolje razumeti potrebe žensk ter v tem prepoznali tudi področje, na katerem želite strokovno graditi svojo prihodnost?

Zelo močno je vplivala. Prva nosečnost je bila zame pomembna tudi zato, ker sem takrat začela na svoje telo gledati nekoliko drugače. Res je, v tem obdobju sem opravila licenco za varno vadbo v nosečnosti in po porodu, predvsem zato, ker sem želela bolje razumeti, kaj se v telesu ženske v tem obdobju dogaja in kako ji lahko z gibanjem pri tem pomagam.

Ko sem sama postala mama, sem določene stvari začela doživljati tudi iz druge perspektive. Spoznala sem, da ženska po porodu ne potrebuje dodatnega pritiska, da se mora čim prej vrniti v »formo«, ampak predvsem varen prostor, razumevanje in čas, da začuti in se zave, kaj se dogaja z njenim telesom.

Prav lastna izkušnja mi je pomagala bolje razumeti, kako različna so lahko ta obdobja in kako pomembno je, da je vadba prilagojena posamezni ženski. To je postalo eno od področij, na katerem sem želela še naprej pridobivati znanje in strokovno rasti. Danes je prav delo z ženskami v nosečnosti in po porodu pomemben del mojega poslanstva, torej pomagati jim, da se v svojem telesu počutijo varno, močno in dobro.

Kako si kot začetnik pridobiš zaupanje?

Ko vstopamo na novo poslovno področje, imamo lahko znanje in veliko motivacije, nimamo pa še večletnih referenc, prepoznavnega imena ali množice zadovoljnih strank. Kako ste vi gradili svojo strokovno integriteto na začetku? Kaj je bilo pomembnejše – formalna izobraževanja in licence, praktične izkušnje, odzivi strank ali preprosto vztrajnost in čas?

Pri meni se je zaupanje gradilo postopoma. Na začetku seveda nisem imela velikega števila strank ali dolgoletnih izkušenj, zato mi je bilo pomembno, da svoje znanje nenehno nadgrajujem. Prve vadbe sem vodila preko drugih studiev, kjer sem dobila veliko praktičnih izkušenj in predvsem priložnost, da spoznam različne ženske, njihove potrebe in načine, kako jim lahko pomagam s pilatesom.

Formalna izobraževanja in licence so mi dali strokovno osnovo, praktično delo pa mi je prineslo samozavest. Zelo pomembne so bile tudi povratne informacije strank. Ko vidiš, da se ženska po vadbi počuti bolje, je to največja potrditev.

Mislim pa, da je bila od vsega najbolj pomembna vztrajnost. Zaupanje se ne zgradi čez noč. Gradila sem ga z vsako vadbo. Pilates Lara je tako rasel počasi, korak za korakom, skupaj z menoj. Danes vem, da je strokovnost nekaj, kar nenehno gradiš in nadgrajuješ.

Kako prebroditi omejitve?

Na področju gibanja, dobrega počutja in skrbi za telo je danes ogromno ponudbe, hkrati pa na družbenih omrežjih praktično vsak dan naletimo na nove nasvete, metode in obljube. Kako v takšnem okolju sami določate mejo med tem, kaj lahko kot strokovnjakinja odgovorno ponudite svojim strankam, in področji, pri katerih je treba priznati omejitve lastnega znanja oziroma posameznika napotiti k drugemu strokovnjaku?

Na tem področju je res veliko informacij, različnih teorij in nenazadnje trendov. V zadnjem času je tudi pilates vadba postal hit, predvsem med mladimi ženskami. Ampak dejstvo je, da sem specializirana za pilates vadbo in varno vadbo po porodu in v nosečnosti in tega se “držim” in zavedam. Torej se moj način vodenja ne spreminja glede na trende ampak ostaja strokoven.

Prav tako ne obljubljam hitrih rezultatov in rešitev, saj je pilates že sam po sebi način vadbe, ki zahteva proces. Najprej je potrebno osvojiti osnovne principe vadbe, ki so prisotni pri vsaki vaji, potem izvedba posamezne vaje in na koncu občutek posamezne vaje v telesu. Zato tudi moj slogan: Začuti svoje telo. Pilates je pod mojim vodstvom pomagal že mnogim, žal pa ne vsem. In tega se zavedam. V takšnih primerih stranko napotim k fizioterapevtu, zdravniku ali drugemu strokovnjaku in to razumem kot del odgovornosti, ne kot omejitev.

Koliko sem vredna na trgu?

Je bilo na začetku težko tudi določiti vrednost lastnega dela? Začetniki se pogosto znajdejo v položaju, ko želijo pridobiti prve stranke, zato svoje delo ponudijo ceneje, naredijo več, kot je bilo dogovorjeno, ali težko rečejo ne. Ste tudi sami šli skozi obdobje, ko ste se morali naučiti postaviti ceno in meje svojega časa?

Ja, seveda. Mislim, da je to ena od stvari, s katero se na začetku sreča skoraj vsak, ki začne delati zase. Tudi sama sem se morala naučiti, da cena mojega dela ni odvisna samo od časa, ki ga porabim za eno vadbo, ampak tudi od znanja, izkušenj, priprave, izobraževanj in vsega, kar je v ozadju.

Spomnim se svojih začetkov, ko sem vodila vadbe preko drugih studiev. Takrat mi je bilo pomembno predvsem, da dobim priložnost, da delam, pridobivam izkušnje in spoznavam nove stranke. Zato sem bila pripravljena narediti veliko več, kot je bilo prvotno dogovorjeno, in o ceni svojega dela nisem vedno razmišljala na enak način kot danes. Včasih mi je bilo tudi precej neprijetno reči ne, ker sem imela občutek, da moram kot začetnica najprej dokazati svojo vrednost.

Sčasoma sem ugotovila, da se vrednost ne gradi tako, da ves čas daješ več, kot lahko, ampak tudi s tem, da znaš postaviti zdrave meje. Danes veliko bolj razumem, koliko dela je v ozadju ene vadbe – od izobraževanj in priprave do samega dela z ljudmi.

Mislim, da je bila to zame pomembna lekcija podjetništva: lahko si prijazen, dostopen in pripravljen pomagati, hkrati pa znaš ceniti svoje znanje, svoj čas in svoje delo.

Od vadbe do povezovanja podjetnic

Del svojega podjetniškega razvoja je Lara povezala tudi z mreženjem. Lani je začela izvajati pilates za podjetnice, pri katerem vadbo združuje s prostorom za druženje, povezovanje in izmenjavo izkušenj.

Samostojna podjetniška pot je lahko precej osamljena, še posebej kadar nimaš ekipe sodelavcev, s katerimi bi vsak dan delil dileme in uspehe. Kako pomembna je bila za vas skozi leta skupnost drugih podjetnic? Ste pogrešali prostor, kjer bi lahko brez tekmovalnosti govorile tudi o težavah, napakah, negotovosti in stvareh, ki v poslovnih predstavitvah običajno niso vidne?

Zelo pomembna. Pravzaprav mislim, da še bolj, kot sem se tega zavedala na začetku. Ko si samostojna podjetnica, si velikokrat sama za vse, za odločitve, za odgovornost, za lepe trenutke. Tudi za tiste dneve, ko se sprašuješ, ali delaš prav in ali bo vse skupaj sploh uspelo. Zato se mi zdi ženska podjetniška skupnost tako pomembna. Ne zato, da bi se med sabo primerjale, ampak ravno obratno, da si lahko rečemo: »Tudi jaz sem šla čez to.« Včasih je že to dovolj, da dobiš malo več poguma in občutek, da nisi sama. In najlepše mi je, ko sem po vsaki vadbi s podjetnicami polna optimizma, zagona in hvaležnosti, da sem spoznala podjetnice, ki vse kljub materinstvu, ustvarjajo in so polne idej.

Lara pred odločitvijo o samostojni poti

Če se danes ozrete nazaj k Lari, ki je bila leta 2018 tik pred odločitvijo, ali naj se po porodniški vrne v pisarno ali stopi na samostojno pot – kaj bi ji svetovali? In česa ji morda namenoma ne bi povedali, ker je bilo pomembno, da je to izkusila in ugotovila sama?

Če bi se danes lahko usedla nasproti Lare iz leta 2018, bi ji verjetno rekla: »Lara, samo malo bolj si zaupaj.« (smeh) Ker sem takrat res ogromno premlevala. Ali naj grem nazaj v službo, ali naj poskusim nekaj svojega, kaj če ne bo šlo, kaj če si bom potem želela nazaj. Mislim, da sem imela v glavi milijon vprašanj. Danes bi ji rekla: »Glej, ne boš vedela vsega vnaprej. In čisto v redu je.« Včasih moraš pač narediti korak in potem sproti ugotavljaš, kako naprej. Jaz sem si takrat verjetno želela malo preveč zagotovila, da bo vse v redu. Danes vem, da ga v podjetništvu pač ni. (smeh)

Tako da ja, verjetno bi jo malo pomirila in ji rekla: »Pojdi. Poskusi. Če ne bo šlo točno tako, kot si si zamislila, boš pač našla drugo pot.« In mislim, da je bil ravno ta del poti na koncu najbolj dragocen.

Naslednji Ženski podjetniški zajtrk že 6. oktobra

Zgodba Lare Kamnar je del serije Ženske, ki ustvarjajo, ki nastaja v povezavi z Ženskimi podjetniškimi zajtrki. Srečanja, ki jih organizira Vanda Prepadnik, niso namenjena zgolj predstavljanju podjetnic, temveč predvsem povezovanju, izmenjavi izkušenj in odpiranju pogovorov o resničnih izzivih samostojne poslovne poti.

Naslednji Ženski podjetniški zajtrk bo v torek, 6. oktobra 2026, ob 9. uri v MGC Bistrica v Domžalah.

Če tudi vi razvijate svojo poslovno zgodbo, razmišljate o samostojni poti ali pa si preprosto želite spoznati druge podjetnice iz lokalnega okolja, je srečanje priložnost za nova poznanstva, izmenjavo izkušenj in morda tudi kakšno novo poslovno idejo.

Da bi srečanje tudi tokrat potekalo v prijetnem, sproščenem in osebnem vzdušju, je število mest omejeno. Zainteresirane udeleženke se lahko prijavijo pri organizatorki Vandi Prepadnik na telefonski številki 041 952 762.

Pridružite se naslednjemu Ženskemu podjetniškemu zajtrku in spoznajte ženske, ki ustvarjajo, razvijajo svoje ideje in si pri tem upajo spregovoriti tudi o manj bleščeči plati podjetništva.

Avtor: S.O.; Foto: Tia Holjevac

Sorodni prispevki:

Ženske, ki ustvarjajo: Vanda Prepadnik iz Moravč povezuje podjetnice na drugačen način

The post Ženske, ki ustvarjajo: Lara Kamnar iz Domžal appeared first on domžalec.si.