Zdravstvene težave astronavtov po dolgih letih

Po skoraj devetih mesecih na Mednarodni vesoljski postaji, kjer sta zaradi tehničnih težav ostala “ujeta”, sta NASA-ina astronavta spregovorila o tem, kako so zdravstvene težave astronavtov po vrnitvi na Zemljo vplivale na njuno telo in duha. Telo in glava sta se pod vplivom mikrogravitacije precej spremenila, rehabilitacija pa… no, trajala je mesece. To ni samo zgodba o tehniki ali misiji, pač pa opomnik, koliko pravzaprav lahko človek prenese v takih pogojih in zakaj je raziskovanje še vedno tvegano, če gledamo proti Marsu.

Vrnitveni izzivi, ki niso samo telesni

Williamsova in Wilmore sta načrtovala kratko misijo s kapsulo Boeing Starliner, a so se stvari zapletle in ostala sta tam skoraj devet mesecev. Ko sta prišla nazaj, ni bilo enostavno spet začutiti gravitacijo, ki jo imamo tukaj – veš, nekaj, kar vzamemo kot samoumevno.

Najbolj očitno so bile telesne težave. Mišice so izgubile moč, kosti postale tanjše, ker v vesolju nič ne potegne navzdol. In potem še tisto ravnotežje, koordinacija, ki jo zemeljska gravitacija sicer stalno “pritrjuje” — po pristanku je bilo vse skupaj precej kaotično. Hrbtenica je bolela, utrujenost pa kot stalna spremljevalka.

Ni to samo nekaj, kar se da prezreti, ampak resno vpliva na to, kako zmoreš živeti, delati in načrtovati že nove stvari.

Psihološki pritisk in osamljenost

Seveda pa niso težave samo v telesu. Dolgotrajna izolacija, stran od doma in ljudi, prinese svoje – osamljenost, stres in tisto mučno prilagajanje nazaj na vsakdan.

Čustva niso nekaj, kar bi lahko zlahka odložil; pravzaprav to vpliva na to, kako se astronavti vključijo nazaj v družbo in delo.

In ni to samo njihova osebna bitka, ampak tudi izziv za vesoljske programe, ki računajo na ljudi, ki bodo dolgotrajno tam zgoraj.

Zakaj je to pomembno za prihodnje misije?

Zdaj, ko so načrti za Luno in Mars še bolj ambiciozni, je jasno, da trenutni načini priprave in okrevanja ne zadoščajo.

Te težave – atrofija mišic, nevrološke spremembe in psihološki pritisk – niso majhna stvar. Posebej skrbi tisti sindrom, znan kot vesoljski nevro-okularni sindrom (SANS), ki lahko spremeni vid za vedno.

Poleg tega pa so tu še stroški rehabilitacije, vprašanje koliko ljudi bo sploh še lahko opravilo take misije in kako jih bomo zaščitili.

Kako naprej?

Rešitev ni preprosta, a delajo na tem. Vadba, spremljanje zdravja, psihološka podpora – vse to je zdaj del rutina na ISS. Razmišljajo pa tudi o umetni gravitaciji in terapijah, ki bi pospešile okrevanje.

S temi izboljšavami bodo astronavti bolje pripravljeni na izzive Lune in Marsa, kjer bo treba vztrajati dlje.

Kaj nas učijo te izkušnje?

To ni samo zgodba o tehnologiji ali fizičnih omejitvah. Je tudi zgodba o tem, kako krhki in prilagodljivi smo hkrati. Raziskovanje vesolja je hkrati raziskovanje sebe.

In vprašanje ostaja – kako bomo kot družba podprli tiste, ki tvegajo vse, da pridemo dlje? Odgovori na to bodo odločali o prihodnosti raziskovanja in tehnologiji, ki bo mogoče nekoč pomagala tudi nam tukaj spodaj.

The post Zdravstvene težave astronavtov po dolgih letih first appeared on NaDlani.si.