Zdenko Roter in temne skrivnosti, ki jih ni odnesel v grob

Po smrti Zdenka Roterja, partizana, profesorja in svetovalca Milana Kučana se je ponovno odprlo vprašanje njegove vloge v obdobju delovanja jugoslovanske tajne službe Udbe. Publicist Igor Omerza je v teh dneh objavil več do zdaj nepoznanih arhivskih dokumentov, ki razkrivajo Roterjevo globoko vpetost v represivni aparat nekdanje države.

Zdenko Roter je v javnosti znan kot “ustanovitelj sociologije religije na Slovenskem” in svetovalec nekdanjega predsednika Milana Kučana. A kot piše Igor Omerza, je svoje poznavanje religije začel nabirati v “referatu za kler”, kjer je Udba zbirala informacije o duhovnikih in vernikih. Leta 1967 mu je šef Udbe Silvo Gorenc pod oznako “strogo zaupno“ poslal 23-stransko poročilo o dejavnosti klera v Sloveniji.

“Bilo kuda, Udba svuda!” piše Omerza in dodaja, da je Roter tudi kot profesor na FSPN (danes FDV) svoje raziskovalno delo o Cerkvi opravljal z dostopom do strogo zaupnih udbovskih gradiv.

Foto: X Igor Omerza

Udbovska kariera in bratje po ideologiji

Zdenko Roter naj bi vrh v Udbi dosegel leta 1958, ko je postal vodja ljubljanske Udbe. Njegova družina pa naj ne bi zaostajala. V njegovi senci sta delovali tudi soproga Zofija Russ Roter, aktivna sodelavka Udbe, in brat Rado Roter, zadolžen za referat za kler – občutljivo področje nadzora nad Katoliško cerkvijo v Sloveniji.

Posebno poglavje zavzema tudi Zoro Roter, ki je kot vojaški konfident KOS-a poročal tudi Udbi – kar predstavlja izjemen primer prepletanja civilne in vojaške tajne službe znotraj iste družine. Ne gre zgolj za posamezne povezave, temveč za celoten družinski aparat zvestobe režimu in obveščevalni dejavnosti.

Dokument iz tega časa (ki ga je ob tem objavil Omerza) nosi njegov podpis in rdeč žig Sekretariata za notranje zadeve – Ljubljana, razkriva njegov neposreden nadzor nad nadzornimi inštrumenti proti jugoslovanski emigraciji in očrtuje strukturo ene izmed takrat identificiranih “emigrantskih terorističnih skupin”.

Foto: X Igor Omerza

Ena od bolj pikantnih zadev, ki jih izpostavlja Omerza, je tudi Roterjeva povezava z ovaduhom Piettejem, bolj znanim kot pisatelj Javoršek, ki je Udbi poročal o številnih znanih imenih: Edvard Kocbek, Boris Pahor, Dušan Pirjevec, Vitomil Zupan, Zoran Mušič, celo Josip Vidmar.

Še bolj mračen madež predstavlja Roterjeva vloga v tako imenovanih dachauskih procesih – povojnih političnih montiranih sojenjih, kjer so številni nekdanji interniranci iz koncentracijskih taborišč končali v zaporih, nekateri tudi pod streli. Roter je v svoji knjigi Padle maske omenil, da so bili zasliševalci “suroveži”, a jih ni hotel poimensko razkriti, da bi “zaščitil njihove otroke pred zaznamovanjem”. Omerza ob tem pravi: “Kdo pa je ščitil otroke javno oblatenih, sodno umorjenih ali zaprtih dachavcev?”

Zdenko Roter (Foto: X Omerza)

Furlanov primer – obsodba “za nič”

Eden najbolj znanih primerov Roterjeve udeležbe pri političnem pregonu je Nagodetov proces (1947), v katerem je bil profesor Boris Furlan najprej obsojen na smrt, nato “pomiloščen” na 20 let zapora, a v zaporu umrl zaradi zdravstvene zanemarjenosti.

Zdenko Roter je bil eden od zasliševalcev, skupaj z Mitjo Ribičičem, Nikom Šilihom, Milošem Bučarjem in drugimi, ki jih je Alenka Puhar pozneje razkrila kot mlade, neizkušene, a ideološko fanatične ljudi, ki so nekdanjega profesorja Furlana zaničevali, ko se jim je v tišini postavil po robu.

Foto: X Igor Omerza

Umik v zgodovino – z masko ali brez?

Kljub temu, da se je Zdenko Roter v svojih poznejših letih želel predstaviti kot akademik, mislec in svetovalec, pa je preteklost, ki jo je poskušal pozabiti ali olepšati, pretežka, da bi izginila brez sledu. “Dejanja zla človeka prežive; dobrina često se s kostmi pokoplje,” je zapisal Shakespeare. Omerza dodaja: “Tako bo tudi z Roterjem. Tonil bo kot sociolog religije in kučanovec v pozabo, le tu in tam, ko bo priplavalo kaj žmohtnega iz temačnih globin Udbe, se ga bomo spomnili.”

A. G.