2 hours ago
5
ARTICLE AD
Piše: Álvaro Peñas
Ion Mischeva je moldavski zgodovinar in novinar, znan po svojih odkritih kritikah neomarksizma in evropske birokracije. Je avtor knjig Kdo smo? Zgodovinski esej o 100 letih velike unije in Manifest za združitev: protistrup neomarksizmu in progresivizmu.
Mischeva je na panelu o Zelenem paktu EU na konferenci MEGA v Kišinjevu trdil, da podnebna agenda bloka spominja na centralno načrtovanje v sovjetskem slogu – od zgoraj navzdol, nedemokratično in ločeno od ekonomskih in znanstvenih realnosti. Na podlagi moldavskih izkušenj pod komunizmom je opozoril, da zeleni dogovor tvega žrtvovanje evropske blaginje, suverenosti in svobode v prizadevanju za nedosegljiv okoljski ideal.
Zeleni dogovor Evropske unije primerjate s projekti, ki jih je izvajala Sovjetska zveza. Kaj imajo skupnega?
Moldavija je postsovjetska država in čeprav obstajajo nekatere razlike v primerjavi s tem, kar smo doživeli tukaj, obstaja veliko podobnosti v konceptu Evropskega zelenega dogovora. To idejo sta zasnovala predsednica Komisije Ursula von der Leyen in birokrati, ki jih ni nihče nikoli izvolil. Pa vendar oni odločajo, kaj naj kmetje počnejo, kako naj tovarne delujejo itd.
V bistvu gre za isto vrsto centraliziranega gospodarstva, kot smo ga imeli v Sovjetski zvezi, ki so ga vodili partijski birokrati, ki jih ni nihče izvolil. Seveda se je v ustavi Sovjetske zveze govorilo o ljudski demokraciji, toda kot je zdaj v Bruslju, je bilo popolnoma nedemokratično. Hruščov, Brežnjev, Andropov in vsi drugi so vladali z “diktati”, tako kot zdaj Evropska komisija: potrebujemo kvote, tega ali onega ne moremo proizvajati in tako naprej. In tako kot takrat so vsi ti načrti na papirju zelo lepi.
Sliši se zelo znano, toda realnost je bila zelo drugačna.
Da, v Moldaviji smo imeli na papirju veliko centralizirano in produktivno gospodarstvo, vendar je bila to lažna realnost. Centralizirano, načrtovano in regularizirano gospodarstvo, ki ga zdaj zagovarja Bruselj, je nekaj popolnoma komunističnega in tega si ne želimo; proti temu smo se že borili in nočemo, da bi to ponovili.
Obstaja tudi lažno dojemanje krivde, ki je prevzelo vodstvo Evropske unije: bili smo kolonizatorji, zdaj pa moramo pomagati vsem državam sveta, vključevati nezakonite priseljence v naše družbe itd.
Ta ideja je absurdna, saj je bila več kot polovica evropskih držav v nekem trenutku sama kolonizirana. Moldavija je bila kolonija Sovjetske zveze, prav tako Poljska, Romunija, Madžarska in Litva. Bili smo žrtve in se ne moremo počutiti krive za tisto, česar nismo storili. Zato ne moremo sprejeti, da neizvoljeni birokrati v Bruslju uporabljajo evropsko kolonialno preteklost kot opravičilo za uvedbo drastičnih politik zmanjševanja ogljika danes. Poleg tega, tudi če bi emisije zmanjšali na nič, kakšen vpliv bi to imelo na svet na okolje? Praktično bi bil zanemarljiv, saj izpuščamo le 7–8 %, medtem ko bodo države, kot so Kitajska, Indija in Združene države Amerike, še naprej onesnaževale.
Tudi če bi zaprli vse naše tovarne, kot želijo zagovorniki Zelenega pakta, ne bomo rešili planeta.
Ali so Sovjeti uporabljali krivdo tudi za nadzor nad svojimi satelitskimi državami, tako kot namigujete, da to počne EU zdaj? Tako je, in to je še ena podobnost s tem, kar Bruselj počne zdaj. Okupirane države so morale sprejeti vse zahtevane žrtve, ker so bile na napačni strani zgodovine, podpirale so fašizem. Pravzaprav ni bilo napačne strani, saj sta oba sistema, fašizem in komunizem, ideološka brata. Druga vzporednica je način, kako se z »znanostjo« ravna kot z nedvomno resnico – uporablja se za utišanje razprav in uveljavljanje ideologije. To smo videli med pandemijo z veliko omejitvami v imenu znanosti, čeprav v znanstveni skupnosti ni bilo soglasja. Danes nam govorijo, da se je »znanost« odločila, da mora EU zmanjšati emisije ogljika – ali pa se soočiti s katastrofo. Enako se je zgodilo v Sovjetski zvezi: ateizem in marksizem sta bila znanost in če nisi ubogal, nisi bil le proti režimu, ampak tudi proti znanosti.
Če so emisije EU tako majhen del globalne slike, ali je celotna podnebna agenda le odvračanje pozornosti od globljih problemov?
Seveda Evropska unija poskuša skriti resnične probleme: množično priseljevanje, gospodarsko in stanovanjsko krizo, kulturno vojno in tako naprej. Namesto da bi se ukvarjali s temi realnostmi, se veliko denarja porabi za boj za okolje, medtem ko smo celina, ki skoraj ne onesnažuje. Imamo na stotine predpisov, v čemer smo podobni tudi Sovjetski zvezi.
Pomislimo na primer na recikliranje. Sem za recikliranje, vendar je težava v tem, da tovarne, ki topijo plastiko, zelo onesnažujejo, zato na koncu dobimo ravno nasprotno od tega, kar smo nameravali. V Moldaviji prejemamo veliko medicinskih odpadkov iz Evropske unije. Kaj naj storimo s temi odpadki? Zakopljemo jih pod zemljo! Da bi rešili planet, onesnažujemo tla. V osnovi vsega tega je marksistična ideja: da navadni ljudje ne bi smeli imeti v lasti lastnine – ne zemlje, ne živine, ne avtomobila, ničesar. Če človek nima lastnine, je ranljiv in odvisen od države; lahko ga narediš poslušnega in deliš katero koli mnenje. Če nekomu odvzameš lastnino – »ne boš imel ničesar in boš srečen« – mu odvzameš svobodo. Evropska unija je trenutno v bistvu neomarksistična konstrukcija.
Kdo unovčuje to zeleno revolucijo?
Obstaja veliko lobističnih interesov in okoljskih aktivistov, ki so v osnovi neomarksisti, a so si iz te agende ustvarili način življenja, ker je na kocki veliko denarja. Največ koristi pa imajo države, kot je Kitajska, ki zasedajo prostor, ki ga Evropejci zapuščajo. Zdi se, da je za birokrate in politike v Bruslju bolj pomembno »Naredite Kitajsko spet veliko« kot pa obramba naših interesov. V preteklem letu sem bil v petih državah EU in v vseh sem videl invazijo kitajskih izdelkov – cenejših in nižje kakovosti – ki ne trpijo zaradi pretirane regulacije, ki jo uporabljamo za naše izdelke.
Bruselj zdaj govori o ponovni industrializaciji – toda ali lahko po letih deindustrializacije Evrope ta preobrat jemljemo resno?
Vojna v Ukrajini se ni začela leta 2022, temveč leta 2014 in pokazala je, kako hinavski je evropski establišment. Po okupaciji Krima in ustanovitvi separatističnih regij Doneck in Lugansk je EU nadaljevala z gradnjo Severnega toka in še naprej kupovala plin od Ruske federacije, s čimer je okrepila Putina in mu dala ves denar, ki ga je potreboval za obsežno vojno leta 2022. Začeti moramo leta 2014, da bi videli celotno sliko in razumeli, da smo do nedavnega financirali vojno. Zdaj si želijo reindustrializacije, vendar bi morali o tem razmišljati, preden so zaprli jedrske in premogovne elektrarne.
Vendar so spremembe nujne in potrebne. Marca sem bil v Španiji, ko se je zgodil veliki izpad električne energije. Delal sem na Microsoftovi podatkovni bazi, ki je imela lastno napajanje, a sem šel na ulico in zagledal mesto, kjer ni nič delovalo. Izpad električne energije je bil posledica ogromnega pritoka zelene energije, to je uradni razlog, elektroenergetski sistem Portugalske, Španije in juga Francije pa je bil odklopljen.
V svoji vnemi, da bi promovirali to zeleno energijo, ne razmišljajo o posledicah. Kot pravi konservativni pisatelj Douglas Murray: »Ta prebujenska kultura, ta zelena histerija, te nove neomarksistične ideje se širijo prehitro in brez previdnostnih ukrepov.« Ustavimo se in razmislimo o vsem, kar se dogaja, če se želimo izogniti katastrofi in tudi končati cenzuro, ki jo Bruselj želi vsiliti vsem, ki nimajo istega mnenja. Kot je dejal J. D. Vance: »Brez svobode govora ni svobode,« in ima popolnoma prav.
Opozorili ste na resnične posledice – kot so smrti v Španiji med izpadom električne energije – vendar nihče ne prevzame odgovornosti. Zakaj ni nikoli odgovornosti, ko zelene politike propadejo?
Tudi to pomanjkanje odgovornosti je zelo sovjetsko. Sprejemajo odločitve, ki oblikujejo našo prihodnost, toda ko te odločitve gredo narobe, nihče ni odgovoren. Namesto tega se skrivajo za nejasnimi trditvami o kolektivnih odločitvah, višjih avtoritetah ali krivijo družbo kot celoto. Deportacije, umori in lakote, ki jih je izvajala Sovjetska zveza, niso bili le delo abstraktnega režima – izvajali so jih posamezniki, ljudje z imeni in obrazi, ki so te odločitve sprejemali in izvrševali. Tudi slabe odločitve, ki se sprejemajo v Evropski uniji, imajo imena in obraze.
The post Ion Mischeva: Zeleni dogovor EU je podoben sovjetskemu centralnemu načrtovanju appeared first on Kulturni marksizem.
English (US)