Zavrnjen zakon zblojenega in bolnega uma

Ideja o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) je  pri Slovencih, ki  slovimo v svetovnem merilu po samomorilnosti, lahko samo rezultat zblojenega ali bolnega uma. Sam sem v zdravstvenem pogledu v podobnih razmerah kot predlagateljev oče in pobudnik prizadevanj za zakon. Od njega me razlikuje večja sreča v družbenem in zasebnem življenju, o kateri se v podrobnostih ne spodobi javno razpravljati.

 Politično podporo je zakon dobil pri vodji koalicije, ki javno kot predsednik vlade izjavlja, da je katastrofa imeti ostarele in bolne starše, da so ti vir in krivci življenja mladih, ki si zaradi skrbi zanje ne morejo ustvariti družine oziroma lastnega stanovanja. Hotel je prikriti z njegove strani večkrat javno razkrito veliko večjo osebno tragedijo, ko ni zmogel skrbeti za otroka s posebnimi potrebami, ampak je zato zapustil družino in vse preložil na ženo. Za starše veš, da bo tega enkrat konec, za otroka z veliko verjetnostjo domnevaš, da te bo preživel in kakšna bo njegova nadaljnja usoda. Ubožca, ki z osebnimi travmami, ki jih jima nihče ne zavida, morita sodržavljane in izčrpavata državo, sta vredna iskrenega sočutja in ustrezne terapije.

Zloglasni ZPPKŽ je eden najbolj tragičnih dosežkov sedanje vlade. Javno sporoča, da bolne in ostarele kot družbeno neproduktivne zaničuje. Zato v vsem času ni ponudila niti minimalnih izboljšav paliative, za katero prosijo in se zavzemajo zdravniki. Priznava, da je zakon o oskrbi ostarelih in bolnih samo vir zbiranja/kraje denarja, ne pa nudenja pomoči. Razkriva vso bedo in tragiko levega humanizma, ki je samo hrbtna plat vmesnega boljševiškega totalitarizma. Jasno prihaja tudi do izraza, da je ZPPKŽ verjetno zadnja etapa v boju proti zdravnikom, ki je edina stalnica te vlade. Ni mu jih uspelo zlomiti! Zato so zdravniki v resnici največji zmagovalci referenduma. Humana medicina je zmagala nad finančno, ki jo Golob edino razume in ga tudi edina podpira.

Zmaga je bila dosežena v neenakopravnih razmerah. Nasprotniki so bili kot ljudje in strokovnjaki poniževani in celo demonizirani. DDDr, etc., etc. Andrejček Pleterski – Komsomolec ni zmogel prikriti, da mu je temeljni smisel sprejetja zakona ne spomin na očeta, ampak sovraštvo do Katoliške cerkve, ki ga ni nikoli skrival. Ni le samooklicani patriarh slovenskega staroverstva, ampak predvsem nasprotnik slovenske demokracije, še bolj pa dosleden in maščevalen pripadnik skupine, ki hoče prikriti povojne poboje. Gibanje za ZPPKŽ ima pri njem in njegovih somišljenikih več poudarka kot sočutje pri izničevanju človeka. V ospredju sta politika in ideologija, človek, na katerega se sklicujejo, je preziran in zaničevan.

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bi bil zaradi obstoječe velike slovenske samomorilnosti prispevek k spremembi slovenske identitete. Samomor ne bi bil samo dovoljen, ampak celo poveličevan, dokler ne bi postal logična nujnost. Morjenje neozdravljivo bolnih je bila ena temeljnih moralnih vezi slovenskih boljševikov z nacisti. Zmaga na referendumu je verjetno eden zadnjih pozivov, gotovo pa tudi možnosti, da začnemo v temeljih spreminjati slovensko državo v tisto, zaradi česar smo se osamosvojili. Prebudila se je Cerkev, ki je bila desetletja preveč zaposlena sama s seboj. Resnično ekumensko so se z njo povezale ne samo nekatere krščanske skupnosti, ampak celo muslimani. Na teh povezavah je slovenska civilizacijska in kulturna prihodnost. Slovenska demokracija dobiva s tem eno najbolj vitalnih vsebin!

Najbolj pa je zmaga na referendumu o  ZPPKŽ razkrila vzgojno nemoč slovenske šole in družine. Toliko komaj polnoletnih, kot sem jih srečal danes na svojem volišču, ki so zelo večinsko glasovali za zakon, nisem videl v vseh 50 letih, odkar sem v Ljubljani! Domnevam, da je velika večina njih glasovala za našo smrt! Tako kot mora prihodnja politična sprememba temeljito pretresti šolstvo, posebno pa osnovnega, mora začeti spreminjati tudi naše družine. Starši, ne mavrična šola, morajo znova dobiti dolžnost in pravico do vzgoje otrok. Niso »ljudska«, ampak naša last! Dvomim, da nam bo sicer na ponovitvenem referendumu, s katerim že grozijo, znova uspelo zmagati.

Dr. Stane Granda